Piše: Bern Jurečič v novi reviji Karmaplus

Naš svet je vedno bolj napet, nemiren in neprijazen. Ali smo si ga takega napravili oziroma pripravili sami ali ne, za posameznika pravzaprav niti ni zelo pomembno. Vsakdo namreč prvenstveno razmišlja o tem, kaj se mu dogaja, kaj lahko napravi zase, za svojo družino, za svoj jutri, o preživetju. Politična, ekološka, finančna, zakonska ali zdravstvena kriza se dotika skorajda že vsakogar na svetu, odvisno od okolja, v katerem živi, in od pričakovanj oziroma možnosti, ki mu jih ponuja življenje.

In da pod pritiskom tudi posameznik ne deluje tako, kot pričakuje sam in kot od njega pričakujejo tudi drugi, ni niti čudno. Ker pa vsakdo izmed nas v sebi nosi desetine vzorcev, pridobljenih v otroštvu in dobi odraščanja, tistih vzorcev, ki v veliki meri določajo naše obnašanje, reakcije in tudi izhod aktivnosti, je čisto mogoče, da kateri izmed teh vzorcev ob določenih pogojih (na primer ob pritisku) na plano privrejo v popolnoma nepričakovani obliki ali pa intenzivnosti.

Razumevanje pravega namena meditacije pomaga pri vzpostavljanju pravilnega odnosa do nje in do tega, da nam postane nepogrešljiv in prijeten del življenja.

Ko meditacija izgubi na pomenu
Občasno slišim od koga, ki je prej redno meditiral, da zdaj ne uspe več. Meditacija mu predstavlja le še občasno tehniko sproščanja, sicer pa je 'zaposlen z drugim delom', 'je v drugačnem okolju' ali pa je 'bolj prizemljen' in se ne želi 'preveč odmakniti ali umiriti'. Meditacija je postala bolj dolgočasna, naporno polurno sedenje, v katerem se bojuje z mislimi, premleva izkušnje in se nenehno oddaljuje od same meditacije. Zaradi tega ima morda slab občutek in za nekaj časa tudi preneha z njo.

Sodeč po poročilu evropske komisije smo prišli do točke ko je verjetnost da bomo »zadeli« izdelek z ostanki pesticidov 50:50. V najbolj svežem poročilu (ki se nanaša na leto 2005!) tako preberemo, da so ostanke pesticidov ugotovili v 49 % pregledanih izdelkov, od tega je bila zgornja dovoljena meja prekoračena pri 4,9 % vzorcev po nacionalni zakonodaji oz. pri 3,1 %, če upoštevamo le evropsko zakonodajo.

Odstotek živil, v katerih ni bilo ostankov pesticidov, od leta 1999 vztrajno upada. Tako smo s 64 % živil brez pesticidov padli na 52 %, kar je najnižje, odkar se spremlja prisotnost pesticidov. Delno so ti rezultati posledica boljšega nadzora in zmogljivosti laboratorijev, ki zdaj lahko ugotovijo tudi manjše vsebnosti ostankov pesticidov kot včasih. Vendar ta razlaga v celoti ne zdrži, ker se odstotek ugotovljenih prekoračitev dovoljene količine pesticidov v živilih nenehno povečuje. Ta je v letu 1996 znašal 3 %, v letu 2005 pa 5 % vseh živil.

V vsakem letu, mesecu in dnevu se nahajamo v drugem številu, ki označuje možnost delovanja v teh periodah. To število nam pomaga razumeti, zakaj se nekaj dogaja prav v tem trenutku, omogoča nam poiskati vzroke za te dogodke in z njegovo pomočjo lahko načrtujemo prihodnja delovanja.

Opozoriti vas moram, da v vsakem letu občutimo poseben vpliv ene od črk našega imena in priimka, ki ga lahko posebej analiziram samo pri osebni napovedi.

Število svojega osebnega meseca dobimo tako, da prvo izračunamo svoje osebno leto. To se izračuna tako, da seštejemo dan in mesec rojstva ter kolendarsko leto:

Pred kratkim se je na Bledu končala Regionalna konferenca Caritas Europa pod geslom: „Od izključenosti do enakosti v Evropi“. Konference, ki jo je vodila slovenska Karitas, se je udeležilo več kot 100 predstavnikov različnih organizacij Karitasa. Udeležence je pozdravil tudi podpredsednik Vlade RS.

Karitas naj bi pomagal ljudem v stiski in revščini. Tako se vsaj predstavlja. Vendar, ali je res tako?

Karitas je organizacija, ki jo je ustanovila Katoliška cerkev. Zato je ta organizacija dolžna uresničevati naloge te cerkve. Glavna cerkvena naloga in tako tudi naloga vsakega katolika kot tudi vseh katoliških organizacij je po besedah papeža Benedikta XVI., ki jih je nedaleč nazaj oznanil v Savoni, pokristjanjevanje oz. evangelizacija. To velja torej tudi za Karitas.

Spis, ki je pred tabo, je namenjen tebi, o duša. Tebi, ki tavaš v tem svetu in iščeš svojo srčno izpolnitev. Tebi, ki tako pogosto prodajaš sebe, da bi prejela tisto, brez česar ni veselja, niti resničnega življenja ... Ali si že našla? Še ne?! In kaj predvidevaš, da moraš še storiti sedaj, da bi končno lahko prejela tako goreče iskano srčno izpolnitev v ljubezni?

Kakšni glasovi se vse dvigajo v tebi? Ali si to res ti? Živi tvoja predstava o ljubezni na pravem temelju? Ali res misliš, da se je za ljubezen potrebno truditi, da bi jo lahko prejela? Obstaja le en izvir življenja, en izvir modrosti in en izvir sreče. Čeprav on nima korenin v tem svetu, ga lahko najdeš le tukaj. Celo več. Ti, o duša, si poklicana k temu, da odkriješ ta zasuti izvir, ga očistiš ter iz njega ponovno piješ vodo življenja.

Nikoli nisem verjela, da je svet lahko tako nepopoln, da bo v moralnem pogledu slabše, kot je bilo. V svoji fikciji ali svoji viziji sem videla, da obstaja neka skupna pogojenost, ki nas bo privedla v boljše čase. S tem imam v mislih zakoličenje odnosov, ki temeljijo na demokraciji in državnem mehanizmu, katerega ureditev naj bi zagotavljala socialno in pravno državo. To se mi zdi najpomembnejše. Doživela pa sem disfunkcije države, ki izhajajo iz nekontrolirane avtonomije.

Kar se dogaja, mi jemlje dih.

Iz notranje stagnacije in zgodovinske stvarnosti kolektivistične utopije smo se znašli v starem – novem svetu, ki mu je čas podaril le oči za jasnejše videnje stvari. Kar ni zakrivil fašistični, nacistični in komunistični fanatizem, je zakrivil neoliberalizem z dinozavri, ki so zavladali moji deželi.

1.) Radi se primerjamo in tekmujemo z drugimi. Pri njih ponavadi vidijo le dobre, kvalitetne, pozitivne lastnosti; dobre navade, razvade - pri sebi samo slabe. Mnenja drugih, menijo, so vedno bolj pametna, besede bolj premišljeno izrečene, stavki bolj dodelani.

Vse kar drugi naredijo je hvale vredno in vrhunsko, kar naredijo sami je zanič. Zase pravijo, da so nihče, nič in ničvredni, a globoko v sebi le vedo, da temu ni tako. Živijo v deželi brezciljnosti, čeprav imajo natančno postavljene cilje. Zelo dobro se jih zavedajo le govorijo, da jih nimajo. Ne upajo si jih priznati naglas. Prepričani so, da do njihove realizacije itak nikoli ne bo prišlo.

Lani maja sem se pridružila skupini iz Velike Britanije, ki je že štirinajstič obiskala Bosno in Hercegovino. Skupina je del organizacije "Through heart to peace" - Preko srca do miru, ki je nastala med vojno z namenom povezati ženske tega sveta, da bi skupaj lahko ustavile grozno, uničujočo in neizmerno bolečo pošast: vojno.

Lani maja so že štirinajstič obiskale Bosno in Hercegovino ter v Kozaracu priredile štirinajsto konferenco organizacije, katere namen je povezati čim večje število ljudi, jim dati možnost pogovora in osvetljevanja problematik, ki jih pestijo, ter jim pomagati pri boju za preprečevanje etničnega čiščenja in kršenja človekovih pravic.

Te besede si mora človek ponoviti tristokrat na dan in spremembe se bodo začele dogajati. Tako nas Louise Hay prepričuje v knjigi Življenje je tvoje. Veliko razmišljam o teh besedah in verjetno nisem edina.

Kako naj se človek ceni?

Trenutno sem nezaposlena, diploma še ni končana, na nobeno poslano prošnjo za delo nisem dobila odgovora, sem v zvezi, ki se nagiba v propad. Kaj se bo spremenilo, če si bom te besede ponavljala tristokrat na dan. Kam naj se človek obrne, ko okoli sebe ne vidi več lepote in doživlja slabe stvari. Sprašujem se, če nas res lahko rešijo besede iz knjig. Kar naprej lahko beremo, ko nam ljudje pravijo, da jim je neka knjiga spremenila življenje.

Majhen deček je bil na smrt žalosten, ko je našel svojo ljubljeno želvo ležečo na hrbtu, brez znakov življenja in negibno poleg ribnika.

Oče se je prizadeval, da bi ga potolažil. “Ne jokaj, sin. Priredili bomo lep pogreb za gospo želvo. Naredili ji bomo majhno krsto, vso obloženo s svilo in ji naročili nagrobnik z vklesanim njenim imenom. Potem bomo vsak dan položili cvetlice na grob in postavili majhno ograjo okrog.”

Deček si je obrisal solze in se navdušil nad tem načrtom. Ko je bilo vse gotovo, se je začel pogrebni sprevod – oče, mati, služkinja in otrok kot glavni žalujoči – in se slovesno pomikal proti ribniku, da bi pobrali truplo. Toda truplo je izginilo.

"Zame je bil vedno velik izziv soočiti se z vznemirjeno osebo, polno notranjih konfliktov, ki pričakuje pomoč. Postopno mi je postalo jasno, da takemu človeku ne morem pomagati s kakršnim koli intelektualnim postopkom. Največ, kar lahko s takim postopkom dosežem, je trenutna sprememba, ki hitro izgine in pusti človeka še bolj prepričanega o lastni neustreznosti.

Neuspeh teh postopkov me je prepričal, da lahko spremembe nastanejo samo v pristnem terapevtskem odnosu. To, da ga razumem, pomeni drugemu enako kot meni: laže se sprejme - in spremeni," pravi veliki ameriški psiholog Carl Ransom Rogers, ki je s svojimi pogledi v temeljih spremenil postopek psihoterapije. Letos mineva 21 let od njegove smrti.

Nietzsche Friderich Wilhelm (1844 - 1900), možakar z jeznim pogledom in košatimi brki (daljšimi kot Hitler), nemški filozof, profesor klasične filzofije, sicer bolj pesnik kot znanstveni filozof, je utemeljil idejo o nadčloveku, na kateri je Hitler gradil uresničevanje svojega nemškega, na rasizmu, t.j. na najvišji vrednosti arijskega človeka, utemeljenega gospostva na življenjskem prostoru, ki ga je potrebno pridobiti s silo, uničenjem židovstva in manjvrednih ras. Nekaj časa v začetku 20. stoletja je Nietzsche vplival na književno ustvarjenje v večini evropskih dežel. Dela: Tako je govoril Zaratustra, Rojstvo tragedije, Volja do moči, onstran dobrega in zlega.

Iz Nietzschejevih razprav veje sovraštvo do žensk, ki je podobno superiornosti, značilni za arijskega človeka. Nietzsche izraža elemente diskriminatornosti po spolu. Za vse oblike diskriminacije, med katere spada tudi diskriminacija žensk, je že leta 1973 generalna skupščina OZN označila kot zločin proti človeštvu.

V pojasnilo bralcem mojega prejšnjega prispevka. Povem, da se uporabniško ime modri metulj, na vezuje na barvo metulja. Nikakor pa ne na modrost, kot mi hoče negdo podtakniti. To bi bilo precenjevanje samega sebe in grešno. Strinjam se s piscem komentarja, kateri pravi, da je treba delati male korake, do zastavljenega cilja. Boga pravi, ne moreš nikoli zaznati v celoti. Seveda ne, Bog je absoluten, mi smo pa Božji otroci.

Jezus je rekel, ste Bogovi. V svoji čistosti se lahko gibljemo ne omejeno po neskončnem vesolju. Nismo pa vse prisotni, kot Bog oče. Kdo pozna nastanek Božjega bitja, ve da nastane iz duhovnega atoma, katerega počelo je Bog oče. Z evolucijo, v razvojnih ravneh se razvija prek kraljestva mineralov, rastlin, živali, vse do bitij narave, katera so potem povzdignjena v duhovna bitja - Božje otroke. To se dogaja v duhovnih ravneh v vesolju.

Numerologija je ena najstarejših znanosti, ki se opira na razlaganje simboličnih znamenj, ki jih prepisujemo številom. S stališča simbola ima vsako število posebne lastnosti in dobro razlaganje lahko pripomore k spoznanjem o trenutnem in bodočem dogajanju v človeku in okrog njega.

Pomaga nam, da bolje spoznamo sebe in ljudi, ki nas obkrožajo. Omogoča nam ustvariti lepše življenje, z njo lahko pokukamo v preteklost, razumemo sedanjost in načrtujemo prihodnost.

Črke, iz katerih je sestavljeno ime in priimek, imajo svoj pomen v številkah, ki jih predstavljajo.

Ameriško podjetje Nortstroms, ki prodaja ženska, moška in otroška oblačila, ima k stranki usmerjeno politiko. Zagotavljajo, da če stranka ne bo zadovoljna z njihovimi artikli, bodo vzeli nazaj katerikoli kos oblačila, kadarkoli, zaradi kateregakoli vzroka in tudi brez računa. Do stranke se vedejo odgovorno, ji zaupajo in bi radi ustregli njeni želji.

Nekega popoldneva sta v njihovo trgovino v Južni Kaliforniji prišla starejši gospod in gospa z oblačili in od prodajalca zahtevala, da jima jih zamenjajo. Uslužbenec za reklamacije je po skrbnem pregledu ugotovil, da tega artikla ni v njihovem prodajnem programu in to povedal stranki. Stranki sta se sklicevali na njihovo prodajno politiko in zahtevala vračilo denarja.

Univerzalno življenje je izdalo novo brošuro z naslovom:

Pot v Kozmično zavest
Sreča, svoboda in mir
1.del

»Pot v Kozmično zavest« - resnično obetaven cilj. Res obstaja taka pot? In če, kdo nam jo lahko pokaže?

To pot nam lahko pokaže samo tisti, ki jo je sam pre­hodil in živi v tej zavesti. Prav zato, ker se na prvi po­gled večini med nami zdi neverjetno, da je kaj takega možno, nam Gabriele v tej drobni brošuri najprej po­jasni nekaj odlomkov lastne poti, ki jo je pripeljala do te zavesti.

Da nam vpogled v nekaj korakov, ki jih je sama napravila na tej poti. Zaslutimo, da tudi zanjo, ki jo je Bog, Oče nas vseh, imenoval Svojo prerokinjo in po­slanko za ta čas, pot v Kozmično zavest nima nič opraviti z nenadnim »doživetjem presvetlitve«.

Petčlanska družina je uživala dan na plaži. Otroci so se kopali v oceanu in delali gradove iz peska, ko se je pojavila majhna stara ženska. Njeni sivi lasje so plapolali v vetru in njena obleka je bila umazana in razcapana. Momljala je nekaj zase, pobirala stvari s plaže in jih dajala v torbo.

Starši so poklicali otroke in jim rekli, naj se držijo stran od ženske. Ko je šla mimo in se sem in tja sklonila in pobrala stvari, se je nasmehnila družini. Toda njenemu pozdravu niso odgovorili.

(Blog - resnična zgodba)

Ob večerni mračni uri je flirtal z belo Krizantemo. Bil je visok in stasito grajen moški. Ona je bila Krizantema, ki mu je izkazovala le svoje zamrznjeno osrčje in bele korenine. Kakor ledena arabeska na oknu je bila. Začutila je, kako ji njegova dolga roka drsi in sega v nedra. Drgetala je, sklonjena s svojimi belimi lasmi nad ognjiščem. Njega je obdajala žerjavica, gledal jo je s svetlimi očmi kot ptica ujeda. Imel je nenavadno ukrivljen ostri kljun in zakrivljene kremplje.

Žareči čudež ognja v njegovih očeh je predstavljal za slabokrvno Krizantemo nedosegljivo moč. Nekaj lovskega je bilo v njem, ki jo je privlačilo. Še nihče je ni nikoli zalezoval zaradi njene beline. Nihče ni vohal sledi, če ima v koreninah kakšno kapljo krvi. Nastavljal ji je past, saj bi moral izslediti vsaj eno njeno kapljo krvi, a v njej je plavala le vzhajajoča luna.

Nekoč je živel star sufi, ki se je preživljal s prodajanjem vseh vrst krame in ostankov. Videti je bilo, da mož ni razsoden, kajti ljudje so mu pogosto plačevali z neuporabnimi kovanci in sprejemal jih je brez protesta, ali pa so ljudje trdili, da so plačali. pa niso, in on je to sprejemal.

Ko je prišel njegov čas, da umre, je dvignil oči proti nebu in rekel: "Oh, Alah! Sprejel sem mnogo neuporabnih kovancev od ljudi, toda nikoli jih nisem obsojal v srcu. Domneval sem, da se ne zavedajo, kaj delajo. Tudi jaz sem neuporaben kovanec. Prosim, ne obsodi me."

Tako kot je pravo bistvo človeka skrito očem, pa vendar vsakega človeka na svoj način osmišlja in ga dela enkratnega, tako ima tudi narava svoje skrito bistvo, ki posamezne kraje in prostore dela skrivnostne, zdravilne, čarobne, svete, divje ...

Zagotovo vsak prostor najprej obeleži njegova zunanja podoba – skladnost, lepota, nedostopnost, mogočnost ... hkrati pa na vsakem prostoru lahko začutimo nekaj, kar se nas dotakne čisto nalahno in komaj zaznavno, kar prebudi v nas različna občutja, kar nam da misliti ali nas povabi v raziskovanje. Če želimo razumeti to skrito govorico prostora in ne le govorico – temveč njegovo življenje, se moramo odpreti vanj po drugih poteh – preko zunajčutnih zaznav.

Jeremija je ljubil zelo veliko žensko. Vsak večer jo je spremljal z dela domov in vsak večer bi jo rad poljubil, toda bil je preveč boječ.

Nekega večera je zbral pogum. " Ali dovoliš, da te poljubim?" Privolila je. Toda Jeremija je bil izredno majhne postave in tako sta se ozirala okrog po nečem, na kar bi se mogel povzpeti. Našla sta zapuščeno kovačnico z nakovalom, ki je Jeremiju omogočilo ravno primerno višino.

Ko sta potem šla naprej približno pol milje, je Jeremija rekel:"Ali bi lahko dobil še en poljub, draga?
"Ne," je rekla ženska. "Dala sem ti enega. To je dovolj za nocoj."
Jeremija je rekel:" Zakaj mi potem nisi preprečila, da vlačim to prekleto nakovalo s seboj ?"

Prazen list zre vame in se sprašuje, le kaj tokrat želim od njega. Prazen list si ne želi spomniti ničesar, kar sem pisal zadnjič, kaj šele tistega, kar je dlje nazaj. Prazen list ima prav. Prazen list živi za tisto, kar šele bo. In ne samo to, sedaj je njegov čas. To, kar sedaj doživlja, ga polni in izpolnjuje.

Zaradi tega, kar se ravno sedaj dogaja, prazen list ni več prazen list. In tako je spet minilo tisto, kar sem imenoval prazen list. Kje je torej tisti sedaj? Kje je trenutek, ki mu lahko rečem sedaj in ne prej ali potem?