Poznam jih, so kot močno verni,
ob nedeljah so vselej pri Sv. maši,
lepo urejeni, goreči v molitvi,
prikimavajo pridigi, v molitvi,
a ko so prestopijo cerkveni prag,
se nekateri kar spremenijo.

Postanejo neprijazni, oholi,
sebe postavljajo v ospredje vsega,
pozabljajo na 10 zapovedi,
na katere so se v molitvi zaobljubili,
le skozi cerkvenih duri so prestopili,
da ponovno bi med ljudmi grešili.

Najzvestejši mi Sopotnik
in edini pravi vir moči,
naj se prisrčno Ti zahvalim
za vse, kar po Tebi sem prejela,
za vse, kar sem zaradi Tebe doživeti smela,
za vse, ki sem po Tvoji milosti se z njimi srečala,
za darove neštevilne, za radosti, tudi kdaj pomešane s solzami,
za odpuščanja dar, ki me utrjuje in krepi, da vedno znova vstanem, grem naprej,
za Tvojo vso potrpežljivost, ko z menoj neskončno si prizanesljiv,
za premnoge najine trenutke, ko si tihi mi navdih,
za neminljivo hrepenenje po trajni sreči, ki jo daješ v obilju Tebi vdano zvestim...;
o, Gospod moj, ljubljeno Ime, Tvoja sem in Tebi dajem vse!

Danijela Premzl

Od Tvojih pričevalcev
se učim moliti,
o Gospod.
Največkrat želim Ti
izročiti skupek
skrbno izbranih,
v verze vtkanih
lepih besed.
Pa pravijo,
da se kaj dosti
ne oziraš
na lep zven
zanosno
slovesnih besed,
ampak nas
poiščeš v
skrivnostnih globinah
naših src.

Gledam slike, na zidu visijo,
misli mi skozi čas zdaj bežijo,
pajčevina obdaja, opominja na čas,
deleč nazaj vsem utihnil je glas.

Slike zbledele so izginjajo v sivino,
a s seboj še nosijo takratno toplino,
ljubih oseb so polne s spomini,
ko brskam v preteklost v svoji globini.

Pred domačijo še vedno oreh stoji,
dolgo že tega tam ga več ni,
studenec ponosno je služil z vodo,
so ostali spomini, nam leta teko.

Bila je mrzla zima, a v meni večna pomlad,
v sneg sem ti napisal, da imam te srčno rad.
A vse te besede sem pisal, Jana, ti zaman,
saj srce tvoje krasilo je polno starih ran.

Bil pač izgubljen sem v svojem svetu sanj,
poln ljubezni zaletave in velikih pričakovanj.
V zimskem vetru bila kot Snežna si kraljica,
želja vseh, ko na nebu utrne se zvezda repatica.

Naj sem se še tako okoli tebe, Jana, trudil,
mi ni uspelo, da ljubezen v tebi bi prebudil.
Molče sva v snegu za seboj puščala stopinje,
najbrž sva tako pregazila milje in milje.

Nekega dne, postal bom zvezda na nebu,
želim si, da bil bi čim bližje lepemu Denebu.
Brutalnost, ki vidim jo v tem krutem svetu,
omili pogled na metulja, ki čepi na cvetu.
Vsa realnost mora biti en velik nesmisel,
se nekega dne mi porodila je ta misel.
Ljudje! Pregnali so iz rodnega me mesta,
sedaj prijatelj neskončna, širna mi je cesta.
V hiši očeta, kjer sem leta in leta živel,
ponoči veter okoli vogalov vedno je pel, zavel.
Skozi okno včasih sijal medli je soj Deneba,
počutil kot na krilih sem se morskega galeba.
Pot zanesla okoli širnega me bo sveta?
Moja duša pa od silnega strahu trepeta.
Bom mar kot pajek na svilnati mreži?
Moje oko bo budno, vedno na preži.
V izgnanstvu počutim kot izdajalski se Judež,
če sprejeli bi me medse, to bil bi čudež.
Mogoče v rodno mesto se le zopet vrnem,
kajpak, ko ves svet okoli peš obrnem.
Lahko pa da do takrat bom že mrtev
in nekomu postanem roparska žrtev?
Toda čas beži in moja mladost se stara,
res sem siromak največji, ki ni mu para.
A dokler sije mi soj mogočnega Deneba,
imel bom prijatelja zvestega z nočnega neba.
Prelepa zvezda iz ozvezdja belega Laboda,
upam, da všeč moja ti je pesnitev - oda?

Nekateri prihajajo, drugi odhajajo.
Tako je odšla zima, prišla pa k nam pomlad.
Vse je ozelenelo, pomladno cvetje vabi.
Zavel je pomladni veter, ptice veselo poletijo.
Čas ki nas navdaja z upanjem, razveseljuje.
Preprost travniški cvet očarljivo pritegne.

Izleti v naravo nam pričarajo lepote vigredi…
Sonce privabi dobro voljo, prisrčen nasmeh.
Ljudje vseh starosti začutijo posebno energijo,
nekaj kar združuje, požene kri po žilah,
mogoče se bo rodila še skrivnostna ljubezen,
mlademu paru, ko jima bo maj nadel krila.

Pred dva tisoč leti palmove veje,
navdušenje in pričakovanje,
da bo nekdo vse za vse opravil
namesto ljudi nedobrih, nevednih.

Samo nekaj dni je minilo,
na dan je prišla krvoločnost,
pozabljena bila je »Hosana«,
že je vse vpilo: »Križajte ga!«

Je danes kaj zelo drugače;
svoj glas damo za izvoljene,
sami pa nič – le pričakovanje,
ki mu mora slediti razočaranje.

Ti si moja sreča,
Ti si moje veselje,
Ti si moja ljubezen,
Ti si moje vse.

In ti NISI moj.

Je dom tam,
kjer so te v zibel dajali,
te kot dete pestovali,
prvih korakov naučili,
kakšno na zadnjo plat naložili,
pospremili v prve šolske klopi,
naučili modrosti in odraslosti.

Je dom tam,
kjer si zakonsko posteljo deliš,
kjer sanjaš, delaš in živiš,
kjer svoje dete zibaš in pestuješ,
kjer malo bitje vzgajaš in neguješ,
pospremiš v prve šolske ga klopi
in mu glavo polniš z izkušnjami.

Kako objeti Ljubezen,
ki išče stik, odnos, objem?
Kako sprejeti,
živeti Resnico,
ki jo prehitevajo sanje?
Zaupanje sije v odgovor.
Zaupanje gradi most.
Med včeraj in jutri
je danes.
Pustim mu,
da je in se potopim vanj.
Pustim mu, da je
in ga sprejmem.
Pustim mu,
da je in ga živim.
Pustim mu, da je
in ga izpijem.

Pogled na jutranje, zasnežene, gorske vrhove,
prebudi upe na ljubezni mi nove.
Preminula moja prva in edina je ljubezen,
vendar nisem ne žalosten, ne jezen.
Cvetoča poljana najinih večnih sanj,
stkana s satenom je vse manj in manj.
Tam obljubljala sva si večno zvestobo,
a čas prinesel nama je bridkost, grenkobo.
Včasih me pri srcu nežno zaboli,
ko Poljana Sanj v cvetju z vetrom vzvalovi.
Sprašujem se, če našla princa svojih si je sanj,
sta si ustvarila topel dom - ''čebelji panj''?
Toda vse to tako minljivo je, moja draga,
vse to maslo je Boga in zlobnega Vraga.
Nikdar več prehiteval ne bom časa,
ker vem, da ljubezen le navadna je farsa.
Ljudje nismo ljubimci kot sta vrana in vran,
človeška ljubezen je le navaden, turoben, zimski dan.

Menda obljubljajo nam spet asteroid,
na internetu postal strašljiv je hit,
le pot njegova še ni povsem jasna,
razmišljanja strokovnjakov so takšna.

Z zemlje zbrisal naj bi mesta in vasi,
strah pred cunamiji hudobnimi živi,
le kam bo padel nas bo morda obšel,
ponovno strah velike le bo oči imel..

Kot ovelo sem cvetje v pozni jeseni,
njeno srce zame nikakor se ne zmeni ...
Neprestano, vsak dan srce mi lomi,
dokler dokončno me ne sesuje - zlomi.
Je kot boginja iz edenskega vrta - raja.
Ali je le Hudič, ki me vznemirja, mi nagaja?
V nočeh točil za njo bridke bom solze,
dokler apatija, agonija me ne ubije - 'zmolze ...
Ni je stvari na tem svetu, ki bolj bi jo ljubil,
za njo tudi umrem, sem se zaobljubil ...
Toda ona lahko dobi kateregakoli človeka!!!
Jaz pa uboga, nepoznana duša sem neka ...

Sem slišal najlepši izvablja zvok se iz črev,
glas strun iz harfe ki zveni tako očarljivo,
skozi tisočletja od rojstva glasbila,
se ni prav veliko spremenila.

Menda za loparje tenisa se še uporablja,
na posebnosti pri tem ne pozablja,
strokovno obdela nanj napne,
žogice odbija, in še on še.

Poslušam zven harfe, melodijo vabljivo,
iz strun privabi glasbo očarljivo,
ne moti me kako je narejena,
v sozvočju usklajena.

Popotnik beži pred vročino.
Kam bi se skril na skalnem obrežju?
Osamljen borovec,
ki raste iz skale
ga sprejme v svoj objem.
Nešteto iglic, nešteto senc
v krošnji borovca.
V zelenilo odet mir.
V zelenilo odeta svetloba.
Vibrira jasnino, iskriv pogum.
Prežene oblake nejasnosti.
Daruje svoj mir in svetlobo.
Neznosna vročina v njej popusti.
Popotnik zadiha in se sprosti.
Spoznanje,
da en sam borovec ne daje le ene sence.
Nešteto iglic, nešteto senc
je v krošnji borovca.

So ljudje ki šalo že v kali zatrejo,
svoje pomembnosti ne prezrejo,
kadar šale niso jim po meri všeč
čutijo se da so povsem na tleh.

Le kaj je nekomu da jih smeši,
še golobi smejejo se gor na strehi,
ljudje nanj kažejo kar s prsti,
že v trgovini ko čakajo v vrsti.

Odpri oči se že dani,
dan se prebuja ne zamuja,
meglice izginjajo sonce odgrinjajo,
nas že pozdravlja, dnevu nazdravlja,
so topli žarki vsem nam kot dar.

Rose posrkalo bo v sebe, nas ogrelo,
vse se prebudilo bo dan začelo,
še pajku ki v kotu mrežo spleta,
čebeli ki kroži okoli cveta,
že metulj naokoli leta.

Prihaja dan, se bosta poročila,
zvestobo si večno obljubila,
prstan zlat na ta dan v spomin,
naj ju vodi sreča z njim.

A pot v prihodnost ni vselej znana,
le z bleščicami samo postlana,
ovire so nevidne nepričakovane,
le z ljubeznijo bodo vse pregnane.

Mi rekel je nekdo, le kaj je mislil s tem,
naj bi spremenil si ime po godu ljudem,
menda so naveličali se že pisarij pesmi,
pa saj ljudje tokrat resnično niste resni.

Ime moje je meni bilo ob rojstvu dano,
na moji poti je z mozaikom tlakovano,
če vse na njej se ne blešči vsem ugaja,
stopal po njej bom čeprav tja do kraja…

Vilinski nasmeh vibrira po strunah moje harfe,
iz njih izvablja prelestne speve.
Nanje igrajo Svetloba, Noč,
Jutro, podobe Narave.
Nanje igrajo Radost in Solze,
v njih poje pesmi Življenje.
Rojenice so me obdarile s to harfo.
Ko sem vdihnila svoje Življenje,
sva se združili v Enost.
Vilinski nasmeh vibrira po strunah moje harfe,
milina se zliva v verze.
Objemajo reke, gozdove,
travnike, polja,
vršace, globine morja.

Nemi kriki razsvetljenega nočnega neba.
Ožigosani beli oblaki v smrtni tišini.
Prve težke kaplje dežja
prihajajočega vodnega razdejanja.
Svinčen zvok oglušujočega groma, brez strel,
prodre kot puščica skozi telo.
Teža na prsih ne popusti še dolgo v noč,
ustnice mrmrajo molitev k materi Zemlji,
ko me sen končno odreši nočne more.
A le za to noč.

Polje zavesti sije v jasnini,
Moč ga napaja in hrani.
Moč,
ki izvira v mojem tolmunu.
Moč,
ki mi je bila dana,
da jo uporabljam zase.
Svoj tolmun polnim zase
z radostmi,
s srečo,
z blagostanjem,
ki me podpirajo v mojih zavestnih izbirah.
Moja Moč je neskončna.
Je pozitivna
in darežljiva do mene.
Moč me napaja in hrani.
Polje zavesti sije v jasnini.