Pogled na jutranje, zasnežene, gorske vrhove,
prebudi upe na ljubezni mi nove.
Preminula moja prva in edina je ljubezen,
vendar nisem ne žalosten, ne jezen.
Cvetoča poljana najinih večnih sanj,
stkana s satenom je vse manj in manj.
Tam obljubljala sva si večno zvestobo,
a čas prinesel nama je bridkost, grenkobo.
Včasih me pri srcu nežno zaboli,
ko Poljana Sanj v cvetju z vetrom vzvalovi.
Sprašujem se, če našla princa svojih si je sanj,
sta si ustvarila topel dom - ''čebelji panj''?
Toda vse to tako minljivo je, moja draga,
vse to maslo je Boga in zlobnega Vraga.
Nikdar več prehiteval ne bom časa,
ker vem, da ljubezen le navadna je farsa.
Ljudje nismo ljubimci kot sta vrana in vran,
človeška ljubezen je le navaden, turoben, zimski dan.
Pogled na jutranje, zasnežene, gorske vrhove,
