Tebi pišem pesmi, da ovekovečil bi te s slavo,
zaljubim se znova, ko te vidim tako sanjavo.
Ugibam, le kaj iščeš v svojem globokem snu,
zavita v skrivnost, kot speča ladja na morskem dnu.
Ne vem, koliko časa bova lahko še živela,
koliko časa za ljubezen čas si bova vzela.
Predstavljam si naju z roko v roki tam v kraju,
vseeno mi je, naj bo to v Hadu ali v božjem raju.
Na tihi, vetrovni dobravi, že dolgo spečih ljudi,
na samotnem grobu prečudovita orhideja cveti.
V njem pokopana dva preminula sta človeka,
za časa njunega življenja spremljala ju je sreča.
Kot da poznala skoraj bi se že celo večnost,
ob tebi ne poznam pomena besede tečnost.
Mar ta ljubezni čar kot lepota z leti mine?
Na stara leta s teboj obujal bi rad spomine.
Lahko pa da kdaj umrem še rosno mlad,
sem pač minljiv, kot minljiva je pomlad.
Zato ne bojim se ti podariti ljubezni čar,
kot Cezar Kleopatri srce dam svoje ti v dar.
Ti si kot čarobna vila v lahnem vetru
in zdravilo za dušo mračnemu poetu.
Ni mi žal, ko najdem rimo zate pravo,
ob tebi ves prežet sem z opojno mi omamo.
|