Nekega dne, postal bom zvezda na nebu,
želim si, da bil bi čim bližje lepemu Denebu.
Brutalnost, ki vidim jo v tem krutem svetu,
omili pogled na metulja, ki čepi na cvetu.
Vsa realnost mora biti en velik nesmisel,
se nekega dne mi porodila je ta misel.
Ljudje! Pregnali so iz rodnega me mesta,
sedaj prijatelj neskončna, širna mi je cesta.
V hiši očeta, kjer sem leta in leta živel,
ponoči veter okoli vogalov vedno je pel, zavel.
Skozi okno včasih sijal medli je soj Deneba,
počutil kot na krilih sem se morskega galeba.
Pot zanesla okoli širnega me bo sveta?
Moja duša pa od silnega strahu trepeta.
Bom mar kot pajek na svilnati mreži?
Moje oko bo budno, vedno na preži.
V izgnanstvu počutim kot izdajalski se Judež,
če sprejeli bi me medse, to bil bi čudež.
Mogoče v rodno mesto se le zopet vrnem,
kajpak, ko ves svet okoli peš obrnem.
Lahko pa da do takrat bom že mrtev
in nekomu postanem roparska žrtev?
Toda čas beži in moja mladost se stara,
res sem siromak največji, ki ni mu para.
A dokler sije mi soj mogočnega Deneba,
imel bom prijatelja zvestega z nočnega neba.
Prelepa zvezda iz ozvezdja belega Laboda,
upam, da všeč moja ti je pesnitev - oda?
Nekega dne, postal bom zvezda na nebu,
