Vesel bodi človek ti, ki življenjski njen sopotnik si,
ki vsak dan in vsako noč okušaš njenih ustnic stik,
jo stisneš k sebi in jo božaš, ko v naročju ti zaspi,
jaz pa v samotni, mrzli noči, sanjam njenih čarov mik.

V pustih, samotnih nočeh, praznim steklenice vina,
ker si me zavrnila in da bi bridka žalost utonila,
princ teme nalašč razvnel srce mi je samo zate,
da strastna se ljubezen do te v kali krvi zatre.

Dokler bil še v rosnem cvetu nečimrne sem mladosti,
sem se pogosto norčeval (še posebej na račun ljubezni),
mislil sem, da je ''bedna'' ljubezen le plod njihovih norosti,
a uvidel sem, da te ta prijetni občutek dodobra strezni.

Nihče na tem svetu te ne ljubi zdaj kakor jaz!
Puuufff! - Odprem zamašek, da proslavim svoj poraz,
temne, strašne sence Šeola posmehujejo se mi z zida,
saj haluciniram od ljubezni in ''kačjega strupa''- vina.

Padel bi ti na kolena, da bi dala mi samo en poljub,
kaj res ne vidiš razsvetljeni Faros, da te potrebujem,
moja ljubezen ni le zametek njihovih praznih obljub,
da spoznal sem te, sedaj res bridko obžalujem.

Oprosti mi oboževana, ker iskreno se ti izpovedujem
in na list belega papirja iz srca rime prepisujem,
zate skočil v prepad z najvišje stene tega bi sveta,
če sploh ganila bi te do srca - neumna moja gesta ta.

Zate zavojeval bi ves svet in ustvaril bi ti imperij,
poistovetil bi se z Aleksandrom Makedonskim,
na Lipicancih jezdila bi v prostranost lepih prerij
in sezidal veličasten slavolok nad morjem bi ti Jonskim.

Toda koliko takšnih ljubezenskih pesmi gre v nič,
zato, ker oboževane mislijo:''Oh, že spet en fičfirič!''
Zaradi tebe poslušam rockerske psihadelične pesmi,
da mi vsa družina pravi:''Hej fant, daj se že zresni!''

Saj se trudim, da v življenju nekaj - nekdo bi postal
in le zate napisal svetovno ploščo bi ''Nevermind'',
nekje na samem predpremierno le tebi bi jo odigral,
kjer plesal po ritmu bi še strašen angel - Zmaj.

Nekateri ljudje me imajo za nadležno, glasno srako,
nič ne de, vse bi jih poslal na mučno, dolgo tlako,
sem sam svoj Ares, kralj v mračnem, sanjavem svetu,
a podložnik tvojemu prečudovitemu, vitkemu telesu.

Ti si trenutno v mojem srcu številka ena!
Misliš, da nekega dne postaneš številka dve?!
Po glavi mi ne roji druga žena (sploh nobena),
lahko, da ostaneš vedno ena, nič se še ne ve.

Na nočnem nebu zaznamovana si kot najsvetlejša,
zvezda, ki je človeškemu očesu res najbistrejša,
opevana, lepa in prečudovita kot jutranja si zarja,
tako popolna izmed popolnih, da sploh se ti ne sanja!

Ko prekrije nočno nebo kopica nevihtnih oblakov,
takrat zelo pogrešam tvoj prezlati, zvezdnat blišč,
v bližini doma poslušam cviljenje koles poznih vlakov,
ki jih preglasi padanje dežja na okensko polico in vetra piš.

Jesen prišla v moje je srce in listje v vetru rumeni,
ker moja bit po tvoji veličastni svetlobi koprni,
tako odvisno, močno zdaj pogrešam tvojo bližino,
da dozdeva se mi, da izgnali so v sibirsko me divjino.

Kaj če jutri zate padem v krvoločnem, hudem boju?
In moj sovražnik z nožem prebodel mi bo srce.
Bo moj bridki grob obsijan v tvojem medlem soju?
Toda mračne, zlobne sile v Peklu dušo mi otme.

Če postal kdaj črni vojvoda tega krutega bi sveta,
zaukazal svojim mračnim bi silam, da moja bi bila,
tako pa brez tebe življenje je brez pomena in bledi,
ker sem snežinka, ki v hipu na tvoji roki se stopi.

Pravijo da babilonski vrtovi zlato sedmerih so čudes,
oj, predraga Amitis ti res pravi vesoljni si zaklad,
najlepša stvaritev izmed vseh nežnih, ženskih teles,
nakladal ne bom, le to ti povem:''Jaz imam te rad!''

Ti najlepša si zvezda, Afrodita, a jaz najgrša sem zver,
ki pride na plano po krvavi, meseni plen, ko naredi se večer,
četudi te ne bi nikdar imel, pogledal v nočno bom nebo,
ko te videl bom tako žarečo, pri srcu postalo mi bo toplo.

Ti si Venus urania - čista in vzvišena božanska ljubezen.
Ali veš da sta Sirius zvezdi lepi dve - in to A in B?
Ne daš mira mi dekle, zato vse bolj pijan sem kot trezen,
ker vem, da najbrž nikoli ne bom pri tebi ne A ne B!

Nisem si zamišljal, da srečal lepšo žensko bom od nje,
a nepričakovano prišla si ti in zaradi tebe belim si lase,
še pavi ko bi te zagledali, svoje perjanice bi razspustili,
in se urno, brezglavo ubogi reveži v grmovja bi poskrili.

Najsrečnejši človek si, ki življenjski njen sopotnik si,
ki vsak dan in vsako noč okušaš njenih ustnic stik,
jo stisneš k sebi in jo božaš, ko v naročju ti zaspi,
jaz pa v samotni, mrzli noči sanjam njenih čarov mik.