Kot ovelo sem cvetje v pozni jeseni,
njeno srce zame nikakor se ne zmeni ...
Neprestano, vsak dan srce mi lomi,
dokler dokončno me ne sesuje - zlomi.
Je kot boginja iz edenskega vrta - raja.
Ali je le Hudič, ki me vznemirja, mi nagaja?
V nočeh točil za njo bridke bom solze,
dokler apatija, agonija me ne ubije - 'zmolze ...
Ni je stvari na tem svetu, ki bolj bi jo ljubil,
za njo tudi umrem, sem se zaobljubil ...
Toda ona lahko dobi kateregakoli človeka!!!
Jaz pa uboga, nepoznana duša sem neka ...
Kot ovelo sem cvetje v pozni jeseni,
