Pojavlja se vprašanje, kakšno vrednost ima znanje, če nam to ne ponuja odgovora na osnovno, bistveno vprašanje: Kdo sem? Kakšno korist ima znanje, če ti ne omogoča prodreti do tistega osnovnega, do jedra vsega, kar je? Če ne poznamo sebe, kako bomo potem zares poznali kaj drugega? Kako naj vemo, da vse zbrano znanje ni samo skupek iluzij nekoga, ki ni v stiku z resnično realnostjo, halucinacije lažne persone, katere identitete ne poznamo?

Tisto, kar ljudje najbolj cenimo, je znanje. Vse življenje si prizadevamo zanj. Pomagalo naj bi nam iz težav in stisk, razrešilo naj bi naše probleme. Vsaka civilizacija znanje kopiči od svojega nastanka dalje. Toda, ali smo po več tisočletjih zbiranja znanja dosegli raven, ko nas je znanje osvobodilo strahu, nam omogočilo blagostanje ter mirno in prijetno življenje v harmoniji z naravo in samim seboj? Očitno ne. Kot kaže, je z znanjem, ki smo ga zbrali, nekaj narobe, kajti ni nam prineslo pričakovanega napredka. Očitno se bo potrebno preusmeriti k drugačnemu znanju.

Pri svojem 13 letu sem doživel komatozen* napad epilepsije, pretrpel 3 do 4 napade na teden in ponavadi se mi je, ko sem na hitro vstal, tako zavrtelo, da sem se moral takoj spet usesti.

Imel sem tudi bronhitis, zaradi katerega sem močno kašljal in težko dihal ves teden pred vsakim mesečnim preizkusom znanja v šoli ali pa, ko sem se moral s čim soočiti. Bil sem alergičen na hrano, rastline in živali, zaradi česar sem kašljal in sopihal vsakokrat, ko sem se približal mački, psu, konjem ali golobom.
Medtem pa me je moj zdravnik zdravil z zdravili, zaradi katerih sem se počutil samo še slabše.

Nekateri so najsrečnejši, ko dobijo prvega otroka, drugi, ko študirajo, in tretji, ko dobijo prvi poljub. Kako bi vi opisali najsrečnejši dan v življenju? Preverite, kaj pravi raziskava in ali spadate med večino.

Študentska leta že dlje časa veljajo za najsrečnejše obdobje v življenju, nova raziskava, ki je potekala pod vodstvom Chimes centra v Uxbridgeu in v kateri je sodelovalo 1.000 odraslih, pa je znova potrdila, da je obdobje obiskovanja predavanj, učenja, druženja s sošolci in obiskovanja knjižnic večini pomembnejše od na primer rojstva prvega otroka ali poroke, poroča Daily Mail.

Piše: Miha Kramli, terapevt v Vivi www.viva.si

Skoraj vse, kar vidimo okrog sebe, so stvari, od katerih smo odvisni. So stvari, ki nam lepšajo in osmišljajo življenje. Vse to nosi sledi človeške ustvarjalnosti ali kreativnosti, zato so obleka, oprema stanovanja, knjige, umetnine, ki jih imamo, odraz nečesa globljega. Ko naštevamo te dobrine, ne govorimo zgolj o imetju, temveč predvsem izpostavljamo moč idej, zamisli, vizije, ki jih premore človek.

Cilj zdrave osebnosti je oblikovanje in ohranjanje moči za urejeno življenje. V praksi spoznavamo, da je tako pri kemično kot nekemično zasvojenih osebah prišlo do sprememb prav na tem notranjem mentalnem, duhovnem zemljevidu. Posledica tega je, da zasvojeni spremeni stil oblačenja, komunikacije. Počasi spreminja odnos do sebe, bližnjih in tudi do zunanjega sveta. Prej urejeno bivalno okolje postaja vse bolj zanemarjeno ali pa je celo na razprodaji.

Piše: Urška Battelino, psihoterapevtka psihoanalitične smeri v Vivi www.viva.si

Pedofilija spada med pogoste oblike osebnostnih motenj, sami pa si napačno izbirajo seksualni objekt – otroke pod 16. let. Pedofili so orientirani heteroseksualno in homoseksualno, heteroseksualni najpogosteje izbirajo deklice med 8 in 10 let, homoseksualni pa dečke pod 12 letom.

Pedofili na videz ne izstopajo, zato jih je tako težko prepoznati. Po navadi izgledajo nekoliko bolj sramežljivi in introvertirani, vendar je vseeno njihova težnja dominacija nad objektom, ki si ga izberejo. Izbirajo si poklice, da so v neposredni bližini in stiku z otroki, lahko so poročeni, imajo družine in izgledajo kot povsem navadni državljani.

Veliko ljudi se je v svojem življenju že odločilo, da bodo meditirali, vendar na žalost jih mnogo odneha. Škoda, ker ima meditacija toliko pozitivnih učinkov na telo in dušo. Prav gotovo pa jih mnogo odneha zato, ker niso začeli s pravo miselnostjo.

V tem članku predstavljamo 20 nasvetov za vse, ki si želijo (ponovno) začeti z meditacijo na pravi način.

Piše: Sonja A. Mrak v Karma plus

Kako ljudje vidijo naš smeh in kaj lahko ugotovijo o nas glede na način, kako se smejimo

Tako kot oblika čela ali prstov in različnih gest, po katerih se ločujemo od drugih, je za vsakogar od nas značilna tudi cela vrsta nasmehov, ki jih uporabljamo ob različnih priložnostih. Judy James, strokovnjakinja za obnašanje in govorico telesa, trdi, rahlo razvlečeni ustnici kažeta na notranjo žalost, medtem ko nam živčnost osebe razkriva smeh, ki spominja na jok otroka.
Tih in potlačen smeh priča o tem, da oseba, ki se tako smeje, dela v strogih in težavnih razmerah, ki so jo pripravili do tega, da svoj smeh nadzoruje. Ne glede na to imajo take osebe navadno zelo dobro razvit smisel za humor.

Katero željo nosite globoko v srcu, a vam jo nikakor ne uspe spremeniti v resničnost?

Kaj če vzrok za to lahko najdete v eni od naslednjih vrstic:

- vsakič, ko ste na pravi poti do nje, obupate in sabotirate sami sebe, ker ne vidite znakov, da ste na pravi poti (in imate točno določene predstave, kakšni so ti znaki)

- vsakič, ko vam življenje pokaže naslednji korak, ga spregledate (ker ni znotraj vaših predstav korakov, ki vodijo do vaše želje)

Resne, odgovorne in delavne ljudi običajno videvamo v trpežnih čevljih, primernih delu in letnemu času. So odkritosrčni, zanesljivi, spoštljivi in zgledni.

Koraki nekaterih so odmev okovanih gojzarjev. Brezbrižni, sebični, oholi in zaverovani vase komajda opazijo, da so koga pohodili, in jim ni za nikogar mar.

Nekaj ljudi se bolj razkazuje kot hodi v vpadljivih, dragocenih, tudi okrašenih čevljih. Njih geslo je videz, ki ga podpirajo z leporečjem in izumetničenostjo; drugih skorajda ne opazijo. Notranjo praznino nekako skrijejo pod blišč in okrasje.

Včasih težko razumemo ter prizadeti in zgroženi dojemamo dogodke, za katere izvemo iz medijev, ki uničujejo ali ogrožajo človeška življenja in naravo. Čeprav je to daleč od nas, v Ameriki ali drugje v svetu. Kadar pa doleti nas same ali naše najbližje kaj nevsakdanjega, se pa še toliko bolj sprašujemo, zakaj smo morali mi ali naši otroci to doživeti.

Tako se ob izgubi službe, nesreči na cesti, pljučnici, ločitvi in podobnih dogodkih  vedno znova vprašamo: "Zakaj se  ravno meni in ravno zdaj to dogaja? Saj sem vendar tako dober, pošten, sosed je pa lump, pa kar v redu živ ..."

Pogovor je srce odnosa. Toda žal je ovir za izpolnjujoč pogovor mnogo. Veliko je že doseženo, če predvsem manj govorimo in več poslušamo.
 
HALLOOO, ALI ME TAM ZUNAJ KDO SLIŠI?
Carel Rogers, ugledni psiholog, primerja nas, povprečne ljudi, s človekom, ki mu je spodrsnilo in je padel v samoten, prazen in globok vodnjak. Ujete v vodnjaku se nas poloti občutek osamljenosti. Počasi se v nas razvijajo frustracije, ker sami ne moremo splezati iz vodnjaka in ker ne vemo, ali bo kdo slišal naše klice na pomoč.

Kaj je zamera? V svoji osnovi zamera izhaja iz naših pričakovanj, ki jih drugi niso realizirali. Sledi naše razočaranje in mentalno premlevanje ter čustveno stopnjevanje, ki se večinoma konča v prikriti jezi. Včasih jo celo izrazimo, če zberemo pogum in se soočimo s tisto osebo, ki ni realizirala naša pričakovanja.

Večinoma pa potlačimo vsa čustva in občutke, ki so se začeli dvigovati v nas. In ko je vse potlačeno in varno spravljeno v naših telesih, začne zamera žgati in razžirati od znotraj. Več ko o njej razmišljamo ali govorimo, bolj se krepi. Zamere se lahko kažejo v različnih oblikah, tako da se včasih sploh ne zavedamo, da smo v zameri.

Zaradi lastnih izkušenj in opazovanja ljudi in sveta okoli sebe, sem se tokrat odločila pisati o strahu, ki je res velik problem, dandanes vse večji. Verjetno se boste tudi sami strinjali, da, na žalost, večina ljudi, večino časa, živi v stanju strahu. Dejstvo je, da strah doživljamo prav vsi, eni bolj, drugi manj intenzivno, odvisno spet od situacij.

Strah nam povzroča nešteto nevšečnosti, ki se jih morda sploh ne zavedamo, v vsakem primeru pa nas zelo omejuje. Strah je, poleg ljubezni, naše najmočnejše čustvo. Dotika se vsega kar razbiramo iz okolice, vsega kar mislimo, kar govorimo in kar delamo. Vpleten je v naše izbire in odločitve, v vse naše reakcije in odzive. Vse izkušnje, ki jih doživljamo, pa lahko pridejo samo iz dveh naslovov, našega stanja ljubezni ali našega stanja strahu.

Zato ker so moški močnejši in nasilnejši? Prav gotovo, a to je zgolj ena plat. Moški ženske potrebujejo in vedno so znale nekatere ženske to izkoristiti, pa če so živele v še tako afganistanskih okoljih.

Tudi nasilje, ki se ga ženske poslužujejo v odsotnosti telesne moči, potrebuje zgolj dosti več časa, sicer pa besede nimajo manjšega učinka kot pesti, redilna hrana poškoduje notranje organe kot nož, čustvena nedosegljivost pa ubija kot krogla. Vsekakor ženske v podrejeno vlogo pogosto (pri)silijo moški s svojim nasiljem. A kdo jih za to vlogo vzgaja?

Vsak človek se mora uvesti v ljubezen. » Nova zapoved , ki vam jo dam, je: »Ljubite drug drugega.« Ouspesky v » Tertium Organum« trdi, da je »ljubezen kozmični pojav« in da človeku odpre svet četrte dimenzije, »svet Čudežnega.«

Resnična ljubezen je nesebična in ne pozna strahu. Izliva se na predmet svoje naklonjenosti, ne da pri pričakovala povračilo. Njena sreća je sreča dajanja. Ljubezen je uresničenje Boga, zato je najmočnejša privlačna sila v vesolju. Čista, nesebična ljubezen pritegne kar je njenega; ni treba prositi ali iskati. Le redkodo ima jasne predstave o resnični ljubezni. Človek je v svojih čustvih sebičen, zatiralski ali pa prestrašen, zato izgubi predmet svoje ljubezni. Ljubosumje je najhujši sovražnik ljubezni, saj domišljija podivja, ko vidi, da je ljubljeni naklonjen tudi drugim ljudem. Če ti strahovi niso pravočasno premagani, se gotovo uresničijo.

Tokratna tematika je za tiste, ki sprejemamo polje širše možnosti oz. smo pripravljeni sprejemati nove/drugačne informacije, ne glede na to, kako močno odstopajo od tistega, kar smo bili naučeni.

Pred leti sem pri nekem šamanu dobila zanimiv, predvsem pa čisto nov pogled na svet. Pred lastnimi očmi mi je dal več dokazov, da je naša realnost lahko tudi zelo drugačna. Rekel mi je, tvoj razum je tvoj edini sovražnik. Seveda je to težko dojeti in razumeti, danes pa sem že vse bližje spoznanju te trditve.

Že zjutraj si vzemite čas za partnerja.
Tudi jutra so lahko stresna, še zlasti za tiste, ki jih sovražijo. Zakonski terapevti pa svetujejo, da si že zjutraj, čeprav je včasih težko, vzamemo čas za partnerja. Huffington Post je s pomočjo teh strokovnjakov in bralcev, ki živijo v srečni zvezi, sestavil seznam stvari, ki jih zjutraj počnejo srečno zaljubljeni pari. 

1. Pogledajo se v oči
"Skupaj si umivava zobe. Takrat si za nekaj minut zreva v oči. Dotikava se – roka na boku, roka na licu, glava na prsih,“ pravi bralka Brandi.

Posnemanje je človeku v krvi. Do izraza prihaja na vseh področjih življenja. Vsak pozna koga, ki ga zaradi njegovega obnašanja predstavlja ali vpliva tako občuduje, da ga izbere za svoj ideal in ga posnema. Nenavadno pri tem je, če temu lahko tako rečemo, da lahko posamezniki zunajne značilnosti brezhibno posnemajo, na notranje odnose in motive oboževane osebe pa največkrat pozablja. Kje pa ostaja pri tem človek, ki se skriva za posnemanjem?

Denimo, da je oboževani dosegel visoko duhovno raven, tako da predstavlja določen način življenja, po katerem živi. Njegovo življenje je popolnoma od snovnega in njegovih vrednot, je popolna predaja Kristusu in hoja za njim. Tak človek si želi, da bi njegov zgled popolnoma posnemali, torej notranje in zunajne.

Da bi čas postal naš prijatelj, ne zadostuje le, da imamo več časa, temveč da ga predvsem kakovostno izkoristimo in najdemo tudi čas za obnovo svojih moči. Pri tem nam lahko pomaga nekaj praktičnih nasvetov.

Misel "Čas beži." so Rimljani pogosto vrezovali v marmornate zidove svojih mest, da bi se lahko vedno znova spomnili na minljivost človeškega življenja.

Saturn (pri Grkih Kronos), bog časa, je bil krut oče in ljudožerec, ki je žrl svoje otroke, da ga ti ne bi vrgli s prestola. Zaradi svoje dolge kose je postal znanilec smrti, ki ji ne uide prav nihče. Toda Saturn je bil tudi vladar zlate dobe, vir izobilja in plodnosti. Tako je čas dobil dvojen obraz – prijateljski ali sovražen – odvisno od primera.

Kaj resnično pomeni življenje v korist človeštva? Ali to pomeni, da bi morali preživeti večji del našega časa za medicinske raziskave ali v poskusu, da bi odkrili neko orodje, ki bi nas odrešilo dela? Ali bi to lahko pomenilo, da smo zaposleni s tem, kar imenujemo delo za druge? Ali to pomeni, da moram vedno dajati prednost drugim, da si vedno vzamem manjši del? Ali to zahteva, da podarim svoj denar in posest revnim ali tistim, ki so tega bolj potrebni kot jaz?

Gotovo ni nič od tega, kar smo omenili, brez vrednosti in koristi, še posebej, če je opravljeno iskreno. Še več, vse te stvari in še mnoge druge so lahko zunanji odsev neke notranje obveze za služenje človeštvu. Toda, to ni nujno tako. Obstajajo mnogi, ki raziskujejo le zaradi svoje lastne rasti in ugodja. Pišejo, skladajo, opravljajo družbeno ali celo “duhovno” delo, zaradi sebe.

Monika je stevardesa in pravi, da ji redna meditacija pomaga pri delu s prenapetimi potniki. "Delo v letalu je stresno. Potnikom se mudi, vendar pogosto prihaja do zamud. Napeti so zaradi zahtev hitrega življenja. Tudi bolj nesramni so. V letalu, polnem ljudi, se ta napetost zelo nazorno občuti. Stevardese jim skušamo pomagati, da se sprostijo in umirijo.

Spominjam se, da smo v prvem razredu letala nekoč imeli zelo razburjenega potnika. Vpil je na mojo sodelavko in malo je manjkalo, da ni vanjo začel metati tudi hrane. Zato sem se vmešala. Stopila sem k njemu in rekla: 'Videti ste zelo jezni. Kaj se dogaja?' Odprto sem mu prisluhnila in pokazala razumevanje za njegove težave. Dolgo časa sem ga samo poslušala.

Od rojstva do sedmega leta, sledimo vodstvu staršev. Naša glavna metoda učenja je učenje s posnemanjem. Ko nas imajo starši radi, se naučimo, da smo vredni ljubezni in podpore. Ko so odgovorni, se jim sčasoma naučimo zaupati.

Otrok, ki dobi v prvih letih dovolj ljubezni, postane dojemljiv in razvije sposobnost za prepoznavanje lastnih potreb. Čim trdneje zaupamo, da moremo dobiti, kar potrebujemo, tem bolj se zavedamo svojih potreb. Zanemarjen otrok se svojih potreb najpogosteje sploh ne zaveda.

Samozavest je bistvena sestavina uspeha na vseh življenjskih področjih. Brez nje si ne upamo tvegati in nimamo poguma, da bi med opravljanjem svojih nalog v tem svetu raziskovali višja obzorja.

Prava samozavest ne temelji na dosežkih oziroma uspehih, temveč na izpolnitvi našega jaza, naše vloge in tega, kar predstavljamo sebi, svoji družini in okolici.

Kdor ima tako samozavest, lahko prebudi zaupanje in vero v drugih. Z neuspehi ne izgubimo veliko, neznačajnost in nedoslednost pa sta velika izguba za naše notranje življenje.