Ne maram kreganja, je izgovor moških (pa tudi nekaterih žensk), ki se nočejo (beri ne znajo) resno pogovarjati. Najbolj me razjezi skrita domneva, da ženske v prepiranju uživamo. In veliko moških je resnično prepričanih v to. Seveda, me, lisice s kačjimi jeziki, prav zaživimo, ko se vname prepir. Takšen pogled mi zelo hitro razkrije, da moški, ki v to verjame, nima pojma, kaj se dogaja med prepirom.
Podoživljanje otroštva
Ko se dva spreta, v resnici vsak brani svoja čustva, svoje misli in svoj svet, ne glede na to, kako glasno, (ne)spoštljivo in žaljivo napada drugega. Kar pa je še najpomembneje: vsak podoživlja občutke, ki jih je doživljal nekoč v preteklosti, najpogosteje v otroštvu. Tako vedno znova vodimo iste prepire, le oseba na drugi strani se (ali pa tudi ne) z leti spreminja.
Nezavedno ima namreč eno zanimivo lastnost: na vsak način hoče odvozlati čustveni vozel, ki nas ovira v medosebnih odnosih. Zato nas vedno znova privlačijo ljudje, ki nas kot nalašč stisnejo točno na sredo najbolj boleče rane. "Pa kako sem spet pristala v odnosu z moškim, ki mi počne točno to, kar me najbolj boli?" se sprašuje veliko žensk. Odgovor je preprost: nezavedna želja po čustveni ozdravitvi.
Zdravilen prepir
Ok, pobegniti pred prepirom ne smemo, ker bi s tem zbežali pred možnostjo, da razrešimo svojo čustveno težavo. Toda kako se prepirati, ne da bi pri tem izgubili pamet in ljubezen? Ni kaj, pravilno se prepirati je hudičevo težka naloga, ki se je lahko učimo tudi leta in leta. In ker se naši obrambni mehanizmi razvijajo skupaj z nami, to pomeni, da gre pravzaprav za delo brez konca. Toda brez obupavanja, prosim! Zdravilen prepir ima namreč nekaj osnovnih pravil, ki se jih lahko nauči vsakdo.
Vedno uporabljaj jaz sporočila. Kar pomeni, da se je treba izviti iz očitkov in stavkov, kot so: "Kako si lahko tako egoističen!""V resnici me sploh ne ljubiš.""Zanemarjaš me." ... Če te stavke prevedemo v jaz sporočila, bo njihov ton takoj izgubil napadalno in odpisujočo noto: "Počutim se, kot da ti sploh ni mar za moja čustva, zame.""Strah me je, da me v resnici sploh ne ljubiš.""Pogrešam tvojo ljubezen."
Če pri sebi ali partnerju zaznaš, da se ne more več nadzorovati in prekoračuje meje spoštovanja, je bolje, da pogovor prestavita. Skupaj določita nov termin, ko se bosta spet poskusila mirno pogovoriti. Toda nikar se ne slepita, da ga lahko tudi preskočita!
Ne skačita si v besedo in se raje ugriznita v jezik ali še bolje: če vaju je strah, da bosta izgubila misel, si jo zapišita. Naj vsak izlije svojo zgodbo, saj šele neprekinjen govor prikliče nezavedne mehanizme in stik z notranjim otrokom.
O resnih in občutljivih temah se ne pogovarjajta med potjo ali v naglici. Za tovrstne pogovore si vzemita dovolj časa, izključita telefone in poskrbita, da bo pogovor tekel brez motenj.
Ko se pogovarjata, ne pozabita, da ne gre za vojno in tekmovanje v smislu kdo bo koga, temveč za ljubeče iskanje kompromisov in vzajemno pomoč pri premagovanju strahov in bolečin.
Zato moški, ki mislite, da se ženske rade prepiramo: Ženske se nič raje in bolj z užitkom ne prepiramo kot moški, samo očitno se bolj zavedamo, da se težavam ne da izogniti in da pretvarjanje, da je vse ok, žal ne bo rešilo težave. Ki obstaja, pa četudi samo v ženski glavi. Saj to je ena izmed bistvenih kvalitet zrele ljubezni – da človeku, ki te ljubi, lahko poveš, kaj te muči, česa te je strah in kaj te boli.
Ne maram kreganja, je izgovor moških (pa tudi nekaterih žensk), ki se nočejo (beri ne znajo) resno pogovarjati. Najbolj me razjezi skrita domneva, da ženske v prepiranju uživamo. In veliko moških je resnično prepričanih v to. Seveda, me, lisice s kačjimi jeziki, prav zaživimo, ko se vname prepir. Takšen pogled mi zelo hitro razkrije, da moški, ki v to verjame, nima pojma, kaj se dogaja med prepirom. 
