Ideja prostega trga je že od svojih začetkov v 18. stoletju temeljila na ideji racionalnega posameznika, ki v skrbi za lastne interese nenehno preračunava možnosti. Nekje od 70. let 20. stoletja pa se je vsaj v praksi kot temelj sodobnega kapitalizma (in tudi sodobne države) pričel pojavljati posameznik – hazarder, ki v skrbi za lastne interese vse več tvega, dobesedno hazardira s svojim življenjem.

Racionalni podjetnik
Ko se je v 18. stoletju pričela z Adamom Smithom eksplicitno razvijati ideja o samoregulirajočem prostem trgu, je bil v temelj te ideje postavljen racionalni posameznik, razumljen kot nekakšen podjetnik, ki v svojem življenju skrbno kalkulira možnosti, seveda z namenom skrbi za lastne interese.

Skupnost mnogih takšnih »egoističnih« racionalnih posameznikov bi po tej teoriji ustvarila trg oziroma družbo pravične harmonije, kjer trčenje tega osebnega racionalnega »poslovanja« ob druga osebna »podjetja« harmonizira početje vseh akterjev na trgu. Ključna pri tej ideji je bila predpostavka racionalnega preračunavanja posameznikov, ki so kratkoročno in dolgoročno načrtovali svoja življenja.

Racionalno načrtovanje je tako skoraj dvesto let obveljalo kot temelj vsega ekonomskega dogajanja. Po eni strani so delavci pričeli predano opravljati svoje službe, predvsem z namenom, da si zagotovijo možnosti dolgoročnega načrtovanja svojega življenja, torej gradnjo oziroma nakup bivališča in odločitev za otroke. Tako se je v 20. stoletju razvil koncept kariere.

Po drugi strani pa so tudi gospodarski subjekti skrbno načrtovali prihodnji razvoj podjetij in sledili jasno začrtanim strategijam. Racionalni posameznik, ki ne zgolj kratkoročno, temveč predvsem dolgoročno preračunava možnosti in se odloča v skladu z njimi, je torej prevladoval tako v zasebni sferi kot tudi v poslovnem svetu.

Kazino kapitalizem
Zelo znana je študija ekonomistke Susan Strange, ki je izšla leta 1986 pod znamenitim naslovom Casino capitalism, kjer je izpostavljena prav ta premena iz družbe načrtovanja v družbo hazardiranja, ki jo avtorica prepozna nekje v prvi polovici 70. let 20. stoletja. Precej zgovoren je tudi podatek, da je istega leta izšla tudi znamenita Družba tveganja Ulricha Becka.

Pred dvajsetimi leti je bilo mogoče opažanja Susan Strange prepoznati predvsem v novih načinih ravnanja finančnih poslovnih subjektov, torej predvsem na področju trgovanja z delnicami, ter v novih načinih načrtovanja proizvodnje po sistemu just-in-time, kjer se proizvodnja nenehno prilagaja povpraševanju na trgu in torej ne more več dolgoročno načrtovati svojih dejavnosti.

Danes se posledice razmaha kazino kapitalizma izrazito kažejo predvsem na področju dela in zaposlovanja, ki gre v smeri t. i. fleksibilizacije trga dela. Fleksibilizacija trga dela, ki smo ji priča danes, je jasen nasledek vsesplošnega fenomena hazardiranja, ki se je znašel v temelju sodobne ekonomije. Danes se delavec ne odloča več za dolgoročni razvoj kariere, ne zato, ker tega ne bi želel, temveč zato, ker so se pogoji na področju zaposlovanja popolnoma spremenili.

Kazino kapitalizem ljudem ne omogoča misliti par desetletij vnaprej in tako načrtovati svoja življenja, pogosto ne omogoča misliti vnaprej niti nekaj let, morda le nekaj mesecev. Zaposlitve za določen čas, malo delo, projektno delo, podjemne pogodbe in podobni načini fleksibilnega dela spreminjajo psihološko naravnanost ljudi, da vse manj racionalno načrtujejo svojo prihodnost in se vse bolj prepuščajo »naključjem«, ki v njihova življenja vselej znova prinašajo (ali pa ne prinašajo) neke nove možnosti za preživetje naslednjih nekaj mesecev ali morda naslednjih nekaj let.

Tveganje oziroma hazardiranje tukaj nastopi kot nujni pogoj za to, da se te nove možnosti sploh pojavijo. Kdor danes ni pripravljen vzeti nase te vloge nenehnega hazardiranja, ki sicer prinaša mnoge izgube, a hkrati tudi edine možne dobičke v obliki novih priložnosti za zaslužek, a priori izpade iz igre.

Državljan – hazarder
Da mora posameznik v sodobnem kapitalizmu nastopati kot hazarder in nič več kot racionalni posameznik, ki načrtuje svoje življenje, je torej dejstvo, ki postaja vse bolj prisotno in vse bolj očitno skozi zadnjih par desetletij. Kar pa moramo tem ugotovitvam dodati, je nov odnos, ki ga do posameznikov v podobni smeri razvijajo tudi sodobne države. Če bi torej pričakovali, da bo sodobnemu posamezniku, ki je v produkcijskih procesih prisiljen v hazardersko držo, vsaj v nekaterih točkah država toliko bolj nudila nekaj gotovosti v odločanju, se motimo.

Države prav tako zaradi »racionalizacije poslovanja« od državljanov pričakujejo nenehno tveganje. Vse bolj pogosto spreminjanje zakonov, ki vselej na novo in drugače določajo pogoje življenj državljanov, postavljajo posameznika v podobno situacijo kot sodobne oblike zaposlovanja. Nobena odločitev posameznika se ne more zanašati na racionalni premislek o možnostih in pogojih. Možnosti in pogoji se nenehno spreminjajo, ne le takrat, ko te pogoje postavljajo gospodarske korporacije, temveč tudi takrat, ko jih po istem principu postavlja država. Poglejmo dva primera.

Prvi tak primer je nov davek na nepremičnine, ki trenutno precej buri duhove. Seveda bo imela uvedba tega davka poleg polnjenja državne blagajne še nekaj blagodejnih učinkov na trg nepremičnin ter na celoten program redistribucije premoženja, vendar pa mnogi pravilno izpostavljajo problematičen vidik obdavčevanja tistega, kar so povsem povprečni državljani gradili vse svoje življenje. Gre za veliko skupino ljudi, ki so gradili morda resda prevelike hiše, a gradili so jih pod pogoji, ki so to omogočali in tudi dovoljevali.

Nov zakon bo mnoge od teh ljudi prisilil k selitvi v manjša stanovanja, kar načeloma ne bi bilo toliko problematično, če ne bi šlo za prisilno izselitev ljudi iz njihovih domov. Poudariti je treba, da gre za domove in ne za nepremičnine. V zvezi z našim problemom pa moramo izpostaviti vidik tveganja. Generacija, ki je gradila te prevelike domove, je pripadala pretežno še staremu sistemu racionalnega načrtovanja, kjer je bilo takšno dolgoročno investiranje v sebe in svojo družino ne le smiselno, ampak tudi možno in zaželeno.

Šele danes, nekaj desetletij kasneje, ta generacija dobiva svoje prve lekcije o tveganju, spoznavajo, da so bile njihove odločitve, takrat sicer zelo racionalne, v resnici veliko tveganje. Čeprav temelj vsakega sodobnega prava predstavlja določitev, da zakon ne more delovati za nazaj, pa lahko v primeru tega zakona govorimo o nekakšnem kaznovanju ljudi za stare grehe, ki včasih še niso šteli za greh.

Spreminjanje zakonov, ki se nanašajo na osnovne elemente oblikovanja življenja, tako osnovne kot je bivališče, torej ljudi prav toliko podvrže tveganju kot pogodbeno zaposlovanje. Odločitev za nakup ali izgradnjo bivališča pred nekaj leti ali nekaj desetletji se izkaže za tvegano odločitev, čeprav se je v nekem trenutku prej zdela kot racionalna odločitev.

Študent – hazarder
Drug tak primer nam predstavlja odločitev za študij. Že v splošnem je danes odločitev za študij veliko tveganje, saj končanje študija ne zagotavlja zaposlitve, zato odločitve za študij ne moremo razumeti kot racionalne odločitve, temveč kot hazardiranje. Vselej deluje princip »morda bom jaz tisti, ki bo zadel na tej loteriji«. Še posebej pa lahko tukaj izpostavimo zelo specifičen primer tveganja pri odločitvi za podiplomski študij.

Poglejmo resničen primer študenta, ki ga tukaj ne bomo imenovali, ki se je leta 2007 odločil za vpis na podiplomski študij po starem, še ne bolonjskem sistemu. Naš študent se je takrat vedel kot racionalni posameznik, premislil je pogoje in se odločil za vpis. Naš študent je bil ob vpisu na podiplomski študij star 29 let. Ocenil je situacijo takole: kot podiplomski študent imam zagotovljeno zdravstveno zavarovanje; upravičen sem do državne ali Zoisove štipendije in od šolnine v višini približno 2.000 € bom moral prvi dve leti plačati sam približno 50 % šolnine, drugi dve leti študija pa približno 20 %, razliko bo sofinancirala država.

Vse to so bili pogoji, ki jih je takrat postavljala država in na podlagi katerih se je naš študent vpisal. Že prvi mesec po vpisu je stopil v veljavo nov zakon o zdravstvenem zavarovanju študentov, ki je ukinil zavarovanje za študente, starejše od 26 let. Našemu študentu je bilo ukinjeno zavarovanje in tako se mu je torej takoj spremenil prvi pogoj, ki ga je upošteval pri svoji racionalni odločitvi za študij. Naslednje leto, ob vpisu v drugi letnik podiplomskega študija, je prišel v veljavo nov zakon o štipendijah, ki je ukinil štipendije za študente, ki so se na podiplomski študij vpisali po 26. letu starosti.

Izgubil je štipendijo in tako se mu je spremenil že drugi pogoj, na podlagi katerega se je odločil za študij. Ob vpisu v tretji letnik je država znižala delež sofinanciranja, tako je moral namesto 20 % šolnine plačati 40 % in tako so se mu že tretjič spremenili pogoji. Letos, ob vpisu v zadnji, četrti letnik doktorskega študija, ga je država ponovno presenetila s popolno ukinitvijo sofinanciranja doktorskega študija in namesto plačila 20 % šolnine ga letos čaka plačilo celotne šolnine. Primer je resničen in zelo nazoren.

Posameznik, ki želi delovati kot racionalni akter in poskuša vsaj štiri leta svojega življenja načrtovati tako, da trezno presodi pogoje na eni strani in svoje zmožnosti na drugi strani, se pošteno ušteje. V štirih letih mu država štirikrat spremeni temeljne pogoje, ob upoštevanju katerih se je naš študent odločil za vpis na podiplomski študij. Razmerje države do posameznika torej resno vključuje moment hazardiranja; drža racionalnega odločanja in načrtovanja vsekakor ni na mestu.

Mnoge odločitve posameznikov, ki so se vsaj nekje do 70. let 20. stoletja (pri nas do 90. let) lahko sprejemale na podlagi racionalne presoje pogojev in možnosti, so danes prepuščene čistemu tveganju. Odločitev za izbiro poklica ali za študij, odločitev za gradnjo ali nakup stanovanja, odločitev za otroke in podobne ključne osebne odločitve ljudi danes ne morejo več temeljiti na racionalni presoji in načrtovanju.

Ne obstaja noben algoritem, ki bi ljudem omogočal presoditi, ali bodo kos posledicam svojih odločitev, ali jih bodo njihove odločitve vodile k ciljem, ki si jih zastavljajo. Še tako racionalno sprejeta odločitev se lahko na koncu koncev izkaže kot goli met kocke, ki upa na pravo barvo.

Karolina Babič

Vir: www.zofijini.net