Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20100303120015401

Vrednost znanja 2.del sobota, 12. avgust 2017 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Na videz absurdna vprašanja Spoznanje Resnice je za človeka, ki je ujet v tradicionalne vzorce razmišljanja, šok. Resnica je tako drugačna od ustaljenih predstav, tako v navzkrižju z "zakoni", ki smo jih doslej imeli za merodajne, da ob prvem stiku z njo običajno reagiramo povsem odklonilno. Zdi se nam absurdna. A tisti hip, ko trčimo ob njo, se v nas naseli seme, ki bo neizogibno raslo in nas slednjič pripeljalo do cilja - končnega spoznanja sebe, samorealizacije, razsvetlitve. To je namreč cilj razvoja neopisljivega fenomena, ki se v nas manifestira kot življenje. Predstave o svetu, ki jih imamo sedaj za veljavne, so del naše tradicionalne podobe o svetu in smo jih sprejeli brez pomislekov in preverjanja, vredne zaupanja. To miselno zgradbo moramo preizkusiti pri samih koreninah. Najbolj temeljna vprašanja se zdijo na prvi pogled nesmiselna, a le zato, ker si jih nismo nikoli zastavili. A prav zato - kako naj vemo, da so sedanji odgovori v skladu z Resnico? Vprašajmo se na primer: Ali sem resnično rojen? Kaj pa, če je rojstvo le iluzija v moji zavesti? Sem jaz bitje iz mesa in krvi? Tudi predstava o trdni snovi je lahko le prepričljiva prevara. Kako vem, da obstajam kot bitje? Kaj pa, če sem le struktura v zavesti? Ali lahko verjamem tistim, ki trdijo, da se s smrtjo vse konča? Morda pa zavest le preklopi na »drug program«! Kdo so moji starši? Ali so oni ustvarili mene ali sem jaz ustvaril njih? Ali kaj neizpodbitnega potrjuje obstoj duše? Kaj pa če je le miselni, logični tandem s telesom, vmesnik med snovnim in duhovnim? Kdo je tisti, ki omogoča, da se moja zavest zaveda same sebe? Ta na videz absurdna vprašanja naletijo na isto zadrego: odgovorov ne moremo potrditi z ničemer razen z lastnimi mislimi in občutki, ti pa so del nas samih, vsebina naše zavesti. Nikakršnega objektivnega dokaza nimamo, da so odraz neke dejanske, zunanje objektivne danosti. Če smo objektivni in razumni, potem ne moremo izključiti možnosti, da so vse, kar doživljamo, le ideje, iluzije v naši zavesti. Tudi slika na filmskem platnu je zelo prepričljiva (kaj šele v 3D kinu!), a ni odraz Resnice. Tisto, kar dojemamo kot resničnost in opisujemo z besedami, ni odraz dejanske resničnosti, temveč odsev slik, ki se porajajo v naši zavesti. Prepričani smo, da je tisto, kar se pojavlja v naši zavesti, slika dejanske resničnosti, kot bi jo videli skozi okno. A okna ni! Povezave z objektivnim svetom ni! Naša zavest, v kateri se vse dogaja, je nekaj, kar nima povezave z nekim objektivnim zunanjim, trdnim svetom zunaj. Kako naj bi ta sploh segel do nas? Ko pogledaš drevo, se zavedaš drevesa. Ko se v tebi porodita misel ali občutek, se zavedaš te misli ali občutka. Ob prijetnem ali bolečem doživetju se zavedaš tega doživetja... To se zdijo resnične in logične izjave. Toda če si jih pobliže ogledaš, boš ugotovil, da že njihova struktura pretanjeno odseva temeljno iluzijo, ki se ji v jeziku ni mogoče izogniti. Misel in jezik ustvarjata navidezno dvojnost in vzpostavljata ločeno osebo, medtem ko v resnici ne obstaja nič takšnega. Resnica je drugačna: ti nisi nekdo, ki se zaveda drevesa, misli, občutka ali doživetja. Ti si zavedanje, zavest. Vse našteto se poraja iz zavesti in se v njej tudi razodeva. Ali se lahko v vsakdanjem življenju zavedaš sebe kot zavesti, v kateri se razgrinja celotna vsebina tvojega življenja? Eckhart Tolle: Sporočilo tišine, stran 74 /89/ SE NADALJUJE Zoran Železnikar www.prisluhni.si Komentarji (0) www.pozitivke.net