NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Iz albuma spominov   
    petek, 18. avgust 2017 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Že daleč je tega, kar sem doživela dragoceno spoznanje, ki mi je te dni ponovno prišlo v spomin ob razmišljanju o tem, kako nas lahko na videz drobne in nenavadne izkušnje vodijo do večje zrelosti.

    Bližal se je konec šolskega leta in s tem tudi konec natečaja za literarni prispevek. Le še nekaj dni je bilo za oddajo prispevkov. V predalu pisalne mize sem že celo pomlad hranila besedilo, ki sem ga spisala na dušek ob nekem  resničnem dogodku, ga nato obdelala in 'izpilila' ter ga na koncu  namesto na natečaj oddala v predal svoje pisalne mize. Zares sem ga pisala s trdnim namenom, da ga oddam in se podam v tekmovalno izkušnjo, a ko sem ga dokončala, sta pogum in zaupanje vase pričela naglo izhlapevati. Nikakor se nisem mogla odločiti, ali je tekst dovolj dober ali ne. Včasih sem bila mnenja, da ni slab in da ga lahko mirne vesti oddam, še večkrat pa sem bila mnenja, da je mnogo preveč povprečen in da nima smisla 'riniti' naprej in se izpostavljati.

    Zdaj, ko se je rok za oddajo že skoraj iztekel, sem ga spet držala v rokah in tehtala: bi - ne bi, je dovolj dober - ni dovolj dober in tako naprej, dokler se ni pojavila odrešilna misel: "Kaj če prosim koga za mnenje!". V hipu se mi je to zdela najboljša rešitev, ki pa je odprla novo vprašanje: "Le  koga naj poprosim za oceno in mnenje?" Za bližnje prijateljice sem presodila, da bodo premalo kritične, torej  potrebujem nekoga, ki bo znal zares presoditi, videti dobre in slabe plati in mi po možnosti svetovati. Del noči je minil v  razmišljanju in tudi zbiranju poguma, da prosim za nasvet. Zjutraj sem vedela, da bom zaprosila sošolko, ki je slovela po znanju in dobrem pisanju, pa še njena mama je bila slavist. "Torej imajo določena nagnjenja in nadarjenosti že kar v genih," sem bila prepričana.

    Drugo jutro sem zares storila tako, kot sem se namenila. Sošolka je moje pisanje vzela in rekla, da ga bo prebrala ter mi drugi dan povedala, kako in kaj. Drugega dne kar nisem mogla učakati. Malo sem obžalovala, da sem se tako izpostavila, a sem se tudi prepričevala, da bom tako vsaj vedela, kako in kaj je z mojo stvaritvijo. 

    Naslednji dan sva v odmoru sedli na stransko klop, skriti očem drugih in sošolka je z resnim glasom ter malo obotavljaje rekla, da sicer ni tako zelo slabo, da pa po njenem tudi ni nič posebnega. Govorila je še nekaj o dialogih in zgodbi, a jaz sem v svoji glavi ponavljala le eno misel: "Vidiš, res ni nič posebnega, le kako si sploh razmišljala, da bi ga poslala na natečaj." Spominjam se, da sem naslednje dni preživela v čudnem stanju. Del moje psihe je reagiral  kot da slavi zmago in mi je prišepetaval: "Saj sem ti rekel, da zgodba ni dovolj dobra pa še pišeš dolgočasno!", drugi del pa je čutil objem žalosti in praznino.

    Poletje je s svojo dinamiko in novimi dogodki počasi raztopilo to čustveno stanje. Prvi jesenski šolski dan pa je prinesel tudi objavljene rezultate natečaja in čez nekaj dni tudi zbornik z objavljenimi nagrajenimi prispevki. Med nagrajenci je bila tudi sošolka, ki sem jo prosila za nasvet. Ker je bila edina z naše šole med nagrajenimi, sem pomislila, kako prav sem se odločila, da sem za mnenje poprosila prav njo. Doma sem se lotila branja in bila iz trenutka v trenutek bolj začudena in … radostna hkrati. V besedilu, ki ga je podpisala sošolka, sem prepoznala zgodbo, ki je bila moja, četudi so bili nekateri dialogi in imena spremenjeni, osebe dodane in  razplet nekoliko drugačen. Vedela sem. To je v osnovi moj tekst in še nekaj mi je bilo zelo jasno: da je besedilo, ki sem ga sama napisala, mnogo boljše od tega, ki je sedaj pred mano. Takole zapisano morda zveni kar malo prevzetno, a spomnim se, da takrat nisem občutila nič drugega kot radost in olajšanje. Oddahnila sem si, kot bi padlo z mene neko nevidno breme, ki se ga zaveš šele takrat, ko ga več ni. Globoko v sebi sem vedela, da si bom prihodnjič zmogla zaupati.

    Renata Bokan
    Šola čustvene inteligence, www.custvena-inteligenca.org
    Vir: www.cdk.si/soutripanje

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.custvena-inteligenc...
  • www.cdk.si/soutripanje
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Osebna rast in odnosi

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Iz albuma spominov | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,49 seconds