Odneslo me je na severni pol.
V preteklost,
razpletat prepletene vzorce,
pometat nesnago,
pokopat mrtve
in osvobodit žive.

Odneslo me je na severni pol.
Ledene plošče
plavajoče drsijo
okoli moje ladje.
Ledene gore
kipijo v nebo,
s svojimi ostrimi robovi
varujejo svoj jekleni hlad.

Oh, ti, prelepa, svetleča zvezda Betelgeza,
povej, kdaj začela tvoja se je geneza?
Med menoj in teboj vlada trdna zaveza,
kot med Abrahamom in Bogom bila je obreza!
V ozvezdju Orion bahaš s svojo se veličino,
ko te pogledam, omiliš mojo mi bolečino!
Omiliš bolečino, ki mi jo je prizadejala ...
''Našla sem si drugega, '' takrat mi je dejala!
Ni tako dolgo od tega, kar to mi je storila ...
''Zakaj, '' na vprašanje to mi ni odgovorila!
Da več k meni je ne bo, tega se zavedam,
oh, ti, Betelgeza, le tebi lahko se izpovedam!

Ne budi me,
čeprav je jutro že vstalo,
hočem še spati,
nočem še vstati.

Ne budi me,
da bi mi risal rožnate oblake.
Ne budi me za skrivalnice,
ne za predstavo,
misleč, da je ne razpoznam.
Raje prespim dan,
kot da ga potratim
za ničevo igro,
v kateri izgubljaš vse
in sam sebe.

Koža uvela in na obrazu gube
staranja so vidne priče,
bodisi tuje bodisi lastne
pametnim so prav nepomembne.

Tudi vsaka misel usodo narekuje,
lepša od cveta ali grša od spake,
mila kot pesem, urnejša od srne,
kamor sede, seje nove, nič drugačne.

Peščeni vihar
rjuje čez pokrajino,
slepi mi pogled,
biča obraz,
reže me v pore
in siplje fin prah v moja pljuča.

Peščeni vihar
drami nemir,
skelečo negotovost,
ki peče,
boli in utruja.

Ko vidim vanje in skoznje,
v njihove okope, okove in ječe,
v trdnjave, kjer sebe zaklepajo v jetniški stolp,
kjer hirajo svoje priložnosti sreče
in hranijo puhla in gnila semena,
zalivajo kamne,
da bi cveteli,
polivajo strupe po svojih njivah
in se teptajo pod gosenicami brezčutnih bagrov…

Ko vidim vanje in skoznje,
lahko le diham v svojo sočutno bolečino,
odrečem se svoji pomoči, nasvetom,
mirujem, da jih ne razsujem,
da jim ne porušim edinega doma.
Čeprav je nagnusna jetnišnica,
ga morda ljubijo
in drugega zaenkrat nimajo.

Menjujem očala.
Nataknem si rožnata,
z njimi plujem na oblakih.
Nataknem si črna,
preveč mi zakrivajo sonce.
Nataknem si modra,
osenčijo vso rumenilo.

Odložim očala
in vidim svet,
kakršen je.
Dobro je.

Pas je bil tesno zategnjen.
Sponka je imela notranje varovalo.
Razklenila sem ga odznotraj.
Poznajo se še sledovi stiskanja,
rezanja trdega usnja,
razbolela je koža in odreveneli so udi.

Gibljem jih
in se negujem.
Bolečina bo minila.
Objemam jo in se tolažim.
Končno diham svobodno in prosto.

Zavistna spaka je zelene barve,
spužvasto se vleče
po zanemarjenem hodniku,
škili v tuje hiše,
napada druge dežele.
Svojo pusti, da hira,
v rušilnih, jeznih plamenih umira.

Uklene lastnika.
Nadene mu suženjske okove
in si ga spremeni v jetnika.

Ribiška barka sameva v pristanu.
Ni ribolova in ni ulova.
V njeno morje so vdrle
požrešne piranje.

Star ribič je z njimi opravil.
Nastavil jim je usodno past.
Požrle so vabo in trnek.
Nataknjene nanj
se ribiču več ne upirajo,
ko jih izvleče na kopno.
Požrešne piranje,
konec je z vami!

V hudi zimi ni zamrznil,
v njem je živa voda,
v njem je sok življenja.

Pijem jo počasi,
spoštljivo in z užitkom.
Čutim, kako me krepi,
bistri mi um,
jasni pogled,
boža srce,
vrača mi moč
in jo pretaka
v odžejano strugo
življenjske radosti.

In prišel bo jutrišnji dan,
morda sončen, deževen,
zaspan, to se dogaja odkar,
kjer sonce se prebuja in zahaja,
dan na dan…od nekoč vsak dan.

Če bo dan srce ogrelo ljubeče srce,
bo sončen kljub megli in dežju,
vetru ki neusmiljeno brije,
snežinkam ki jih nosi veter,
psu ki z laježem grozi,
da v svoj objem dobi.

Star spomenik.
Vlit kip iz brona,
preraščen s patino
zelenega volka.

S steklenimi očmi bolšči vame
s praznim, brezdušnim pogledom.
Ta praznina pekoče boli,
žge me v svoje korenine,
v temo nezavednega.
Njen ogenj je prodrl v zamolčano,
pozabljeno globino divje besnega
uporništva temeljni krivici.

Vrnila sem se iz potepa
po vaših pokrajinah.
Lepe so in pripadajo vam.
Dobro je,
da vam jih srčno privoščim.

Razjahala sem svojega belca,
vkorakala sem v svojo deželo.

Meje kraljestva so jasne.
Bakle želja so prižgane.
Dvignjena glava,
zvedave oči,
ki vidijo čisto resnico.

Kot kremast puding
z okusom po čokoladi,
kot bogata bera plodov,
kot nebesna mana,
kot smeh otrok pred spanjem.
V pisanih pižamah
čuječno vpijajo pravljico za lahko noč.

Kupček dobrote,
naj se razleze tam,
kjer sekajo iskre zamere
iz oguljenih žičnih povezav,
kjer se zamera spreminja v led,
kjer s svojimi strupi greni življenje.

Čarobnost minulega dneva
je obvisela v večeru.
Legla je v visečo mrežo senc
in potonila v preteklost.
Nekje za obzorjem je
zardela zarja.
Sneg je primrznil na veje.
Jutri je nov dan.

Kar je bilo daleč,
se je približalo.
Res je neznano,
a lahko je prijetno.
Videla bom,
morda bo zabavno.
Vztrajam v pogledu
na dobro lice Sveta,
ko stopam v novo,
brez znanih oprimkov.
Vem, s sabo imam vse,
kar potrebujem.

Bela milost angelskih peruti
iz oblakov stresa svoj mehak puh,
oddeva, prekriva, izčisti, odpušča.

Deviškost snežink je neskončna,
prosojna, lahkotna, dišeča po snegu,
tke belo zaveso in puhasto odejo.

Padajo čez vso prevaro, laži,
ovijajo izdano zaupanje,
raztapljajo nizke udarce.
Prekrijejo skale in kamne,
vedoč, da nikoli ne bodo cveteli,
da je njihovo zalivanje potrata,
izguba moči.

Topla svetloba leščerbe,
prežene sence in sije,
sveti bleščeče, iskrivo.

Njen sij sije daleč,
pronica globoko
in tiplje visoko
z žarom rumene svetlobe.
Privablja vešče,
da srkajo žarke
in grejejo svoje tipalke.
Ostajajo v siju,
dokler sveti toplo.
Če se ohladi, odletijo.

Korak za korakom
stopinje utirajo gaz.
Belina,
prostrana, deviška in čista.

Korak za korakom
stopinje utirajo gaz.
Pred mano tu ni bilo nikogar.
Udira se mi,
a gazim naprej.
Vztrajno in brez prekinitve.
Pokrajina je vabljiva.
Nasmiha se nov začetek.

Kanjon,
razklana celota,
vmes reka,
v medenici kamnite kotanje.
Izlizala si je strugo in pot,
razmejila je to,
kar naj se sčasoma loči.

Kanjon,
razklana celota,
dve steni, navpični in goli.
Vabita me,
vsaka k sebi.

Koža ti poka po šivih.
Telo, vklenjeno v premajhen kalup,
že nekaj časa bolestno ječi.
Ga slišiš?
Dojameš?
Ga lahko uslišiš?

Boleči viharji rjujejo
po tvoji čustveni pokrajini.
Nekdo v tvoji bližini
jim je pomagal
do tvojega slonokoščenega stolpa.
Vanj te je zaprl preživet vzorec,
tvoj stari program.
Oddelal je svoje in terja slovo.
Čustveni viharji ti ga porušijo
in naenkrat ostaneš brez znanega ščita,
brez znanih stopnic,
brez svoje mize,
brez znane sobe in brez svoje postelje.
Brez ognjišča in brez svojih oprimkov.
Stara idila je bila iluzija.

Le blisk in pok,
letalo je izvrglo tovor,
poletelo proti zahodu in,
blisk ter padlo na tla,
daleč proč od tam,
tam kjer je odvrglo tovor,
bombo ki uničuje življenje.

Ljudje na prostem so gledali,
nato jih je pometalo po tleh,
cestah, cestah njivah doma,
živina na pašniki je popadala,
Kakor da bi jo pokosi.

Punčka iz cunj,
v plišasti srajčki,
z roza nasmehom
in z velikimi,
toplimi očmi.
Je moja ninica,
ki z mano spi.

Je moja zaupnica,
edina ve vse o meni.
Je moja tolažnica,
kadar boleče ječi v mojih prsih,
kadar boli in zmanjkuje poguma.
Je zvesta navijačica,
na tekmah mojega življenja,
je vdana, čuječa, sočutno čuteča.