Rešilna bilka pokloni svoje steblo.
Klasje odvrže, požene jih sto.
Njih stebla se zvijajo v rešilno vrv.
Pletejo jo z mojimi rokami.

Dol moram,
dol iz oblaka otroških iluzij.
Na njem hiram in umiram.

Vrv se spusti
iz oblakov v telo
in skozenj na zemljo.
Spustim se po njej.

Ekskurzija v neznano.
Čutim,
v pravo smer grem,
na pravi način.

Moje telo se odpira užitku
v gibih in v dihanju.

Obred za telo,
ki ga časti.
Vrača mu dostojanstvo,
pozorno ga hrani,
obnavlja, poživlja.

Vsakdanjo prozo razglašenega življenja,
polno skrbi, ovir, izgub in težav
v pustinji, puščavi ali močvari odnosov,
lahko z razumevanjem in ljubeznijo odpravimo,
če skupaj v zboru ubrano zapojemo
in še mnoge iščoče pritegnemo
k uglašeni in z vesoljem povezani
radostni pesmi življenja.

Vprašaj ga, svoje telo,
kaj potrebuje, česa želi.
Dotika, čutenja,
gibov, premika,
telo si želi zemeljskega življenja.

Ustrezi mu.
Zlezi iz uma,
živi v resnici.

Napravi si drva,
zakuri si ogenj,
posadi svoj vrt,
skuhaj si kosilo,
operi perilo.
Spočij ga.
Privošči mu nege,
objemov, cartljanja,
večernih pogledov,
sproščenega spanja.

Oh, ti, ozvezdje po imenu Lira,
ti vzrok vsega mojega si nemira ...
Tvoja najsvetlejša zvezda je Vega,
na severni nebesni polobli njena je lega ...
Kako lepa res ta svetla je zvezda,
kot jutranje Sonce, ki obsije ptičja gnezda ...
Njen planet, Raj, leži v njeni bližini,
kot kristalni tok, ki teče ob rečni brežini ...
Vse kar potrebujem je, da odidem s teboj,
da dajalo bi me domotožje, nič se ne boj!!!
Veš planet Zemlja zelo kruti je kraj,
želim si le, da s teboj odletim v Raj!!!

Pretočnost oznanja vstajenje,
napita je zemlja, spočita in godna,
odprta za porod novosti.
Povita je v nov začetek.

Plodovnica je odtekla.
Povodenj je sprala
balast iluzij,
resnica se je naselila v oči
in mi očistila lice.
Zastoj je naplavil
hranilnega mulja.

Za mojim hrbtom
ostaja preteklost.
Grajsko poslopje
skrivnostno molči,
ko ga preneham oblegat.
Ni moje.
Neporavnana krivica tišči.
V stražnih stolpih smrdi
po plesnivi trohnobi.
Preveč sem že hirala,
čuvajoč bogate dolžnike.

Dam si piti
veselih napojev.
Dam si čutiti
radostnih občutkov,
topline, bližine in stika.
Dam si sprejeti
hranljiv, varen Svet.

Pravi mi, da prišla iz daljnega je vesolja,
iz nam, Zemljanom, podobnega okolja ...
Na pogled tako, strašansko, bila je lepa,
takšne, tukaj, ne najdeš kar tako zlepa ...
Zaupal sem se ji, da jo srčno ljubim,
da večno zvest ji bom, ji kar obljubim ...
Toda rekla je, da tukaj na kratkem je obisku,
da prišla poklonit, staremu, se je obelisku ...
Ki sezidali njeni, davni, so ga praočetje,
da njeno vsakoletno to je početje ...
Na žalost prišla do bridke sva ločitve,
počutil sem se, kot da režejo me britve ...

Mrežasta trma vase zavija
drugačne sklepe.
Gleda me in se mi roga,
moj trud prezirljivo spregleda,
svojo žičnato ograjo
nesramno spušča nadme,
tepta mojo hostijo samospoznanja,
in vztrajno ponavlja,
da ne morem drugače.

Zato kopljem globlje.
Izklopim se iz njenega bednega filma,
ugasnem frekvence njene postaje.
Ne rinem navzgor,
ampak kopljem globlje.
Vztrajam pri svojem
in kopljem še globlje
v svoj neraziskan rudnik.

Dovolj mi je sterilne čistosti.
Snela sem kirurško masko,
snela sem sterilne rokavice,
odložila sem sterilno haljo,
kapo in copate.
Zapustila sem belo sobo
in stopila ven,
med ljudi.

Dovolj mi je sterilne čistosti.
Tam zunaj brbota življenje,
med čvrsto čilostjo
se kepi gnusno blato,
v čisti reki se znajde
smrdeča sled odplak.
Trdijo, da so kužne.
Močnejša sem od njih.

Čuječe uho ima pretanjen sluh.
Sliši moje dihanje,
pozna sporočila mojih občutkov.
Sliši notni zapis mojih želja,
sliši moje proseče potrebe.
Sliši tisti tihi glas
znotraj mene,
ki ima vedno prave odgovore zame.

Čuječe uho ima pretanjen sluh.
Sliši tvoj molk, tvoj glas,
geste tvoje pantomime,
menjave kulis na tvojem odru.
Sliši tvoj spokoj,
bitje tvojega srca
in tvojega leva,
kadar varuje tvoje meje.

Plezalna vrv je napeta.
Iz dežele na obrobju
po njej splezaš nazaj,
v srčno središče.
Ko se vračaš tja,
odkriješ navdušenje,
kot v otroških časih.

Navdušenje,
nad stvarmi,
ki jih zmoreš,
ki jih hočeš,
ki ti uspejo.
Navdušenje nad malenkostmi,
sestavljaš jih v večje zgodbe.
Navdušenje, da si,
da dihaš, da čutiš.
Navdušenje nad življenjem.

Rečna vila se je izselila.
Do kolen stojim v vodi
in čistim močvirnato dno.
Kalno je, polno gnijoče trave,
ki maši pore kože
rečne struge.
Gnila voda,
mrtva voda,
napita s sencami samoprevare,
utvar in iluzije.
Njeno porečje žaluje,
vene, stagnira, umira.

Spomni, spomni kdaj se name,
zmoli kakšno molitev tudi zame!
Moje Sonce, počasi, že zahaja!
Le kje, moja ''ljuba'', se nahaja?
Moja duša kaj kmalu bo odšla!
Bo v zadnjih trenutkih sploh prišla?
Prosil sem, naj pojdejo jo iskati,
da prišla, zadnjič, bi me še obiskati!
Obiskala pred zadnjim bi me izdihom,
zbrani pojejo pesmi z žalostnim pridihom ...
Najbrž zadnjikrat ne bom je videl,
zdaj, zdaj s smrtjo se bom snidel!

Pognala sem korenine,
globoko, v središče Zemlje.
Viharji me ne zamajejo.
Pognala sem svoje veje,
visoko proti nebu.
Svetlobo lovim v svojo krošnjo.

V njej gnezdijo ptiči
in me učijo leteti,
dojeti prostranost,
širino, neskončnost
in videti svet iz višine.

Odneslo me je na severni pol.
V preteklost,
razpletat prepletene vzorce,
pometat nesnago,
pokopat mrtve
in osvobodit žive.

Odneslo me je na severni pol.
Ledene plošče
plavajoče drsijo
okoli moje ladje.
Ledene gore
kipijo v nebo,
s svojimi ostrimi robovi
varujejo svoj jekleni hlad.

Oh, ti, prelepa, svetleča zvezda Betelgeza,
povej, kdaj začela tvoja se je geneza?
Med menoj in teboj vlada trdna zaveza,
kot med Abrahamom in Bogom bila je obreza!
V ozvezdju Orion bahaš s svojo se veličino,
ko te pogledam, omiliš mojo mi bolečino!
Omiliš bolečino, ki mi jo je prizadejala ...
''Našla sem si drugega, '' takrat mi je dejala!
Ni tako dolgo od tega, kar to mi je storila ...
''Zakaj, '' na vprašanje to mi ni odgovorila!
Da več k meni je ne bo, tega se zavedam,
oh, ti, Betelgeza, le tebi lahko se izpovedam!

Ne budi me,
čeprav je jutro že vstalo,
hočem še spati,
nočem še vstati.

Ne budi me,
da bi mi risal rožnate oblake.
Ne budi me za skrivalnice,
ne za predstavo,
misleč, da je ne razpoznam.
Raje prespim dan,
kot da ga potratim
za ničevo igro,
v kateri izgubljaš vse
in sam sebe.

Koža uvela in na obrazu gube
staranja so vidne priče,
bodisi tuje bodisi lastne
pametnim so prav nepomembne.

Tudi vsaka misel usodo narekuje,
lepša od cveta ali grša od spake,
mila kot pesem, urnejša od srne,
kamor sede, seje nove, nič drugačne.

Peščeni vihar
rjuje čez pokrajino,
slepi mi pogled,
biča obraz,
reže me v pore
in siplje fin prah v moja pljuča.

Peščeni vihar
drami nemir,
skelečo negotovost,
ki peče,
boli in utruja.

Ko vidim vanje in skoznje,
v njihove okope, okove in ječe,
v trdnjave, kjer sebe zaklepajo v jetniški stolp,
kjer hirajo svoje priložnosti sreče
in hranijo puhla in gnila semena,
zalivajo kamne,
da bi cveteli,
polivajo strupe po svojih njivah
in se teptajo pod gosenicami brezčutnih bagrov…

Ko vidim vanje in skoznje,
lahko le diham v svojo sočutno bolečino,
odrečem se svoji pomoči, nasvetom,
mirujem, da jih ne razsujem,
da jim ne porušim edinega doma.
Čeprav je nagnusna jetnišnica,
ga morda ljubijo
in drugega zaenkrat nimajo.

Menjujem očala.
Nataknem si rožnata,
z njimi plujem na oblakih.
Nataknem si črna,
preveč mi zakrivajo sonce.
Nataknem si modra,
osenčijo vso rumenilo.

Odložim očala
in vidim svet,
kakršen je.
Dobro je.

Pas je bil tesno zategnjen.
Sponka je imela notranje varovalo.
Razklenila sem ga odznotraj.
Poznajo se še sledovi stiskanja,
rezanja trdega usnja,
razbolela je koža in odreveneli so udi.

Gibljem jih
in se negujem.
Bolečina bo minila.
Objemam jo in se tolažim.
Končno diham svobodno in prosto.