Dovolj mi je sterilne čistosti.
Snela sem kirurško masko,
snela sem sterilne rokavice,
odložila sem sterilno haljo,
kapo in copate.
Zapustila sem belo sobo
in stopila ven,
med ljudi.

Dovolj mi je sterilne čistosti.
Tam zunaj brbota življenje,
med čvrsto čilostjo
se kepi gnusno blato,
v čisti reki se znajde
smrdeča sled odplak.
Trdijo, da so kužne.
Močnejša sem od njih.

Dovolj mi je sterilne čistosti.
Oči, obrnjene navznoter,
vidijo človeškost
v razkopani zemlji življenja,
resnico, ki ni sterilna,
je pa popolna v svoji pristnosti.
Pogled, zazrt vate,
zre človeškost,
sestopljeno iz pedistala.
Ostajam brez besed,
močnejša od samoljubne,
klepetave kritike.

Dovolj mi je sterilne čistosti.
Zavračam anestezijo
in analgetike.
Sprejmem to bol,
ki sem se ji vedno
narcisoidno umikala.

Dovolj mi je sterilne čistosti.
Ognem se brezčutnim utvaram,
odprem ventile,
prezračim klet,
iz kletk izpuščam ujete živali,
postopno jih vadim v korake svobode,
da bodo v njej znale preživeti.

Dovolj mi je sterilne čistosti.
Pospravljam po svoji resnični deželi.
Sedim na pragu,
ki šele snuje novo hišo,
ki šele gnete kamniti prah
med glino za opeko,
ki šele koplje temelj za novosti.

Dovolj mi je sterilne čistosti.
Z umazanimi rokami
prenašam težo vsega,
kar si zapustil nedoraslega.
Prenašam in odnašam
na svoj teritorij, na prag,
ki še čaka na mojo hišo.
Tu nedoraslim otrokom
omogočim živeče življenje.
V tem spoznanju teža
izgublja svojo gostoto
in žolčna grenkoba
zapušča moje meje.