Rešilna bilka pokloni svoje steblo.
Klasje odvrže, požene jih sto.
Njih stebla se zvijajo v rešilno vrv.
Pletejo jo z mojimi rokami.

Dol moram,
dol iz oblaka otroških iluzij.
Na njem hiram in umiram.

Vrv se spusti
iz oblakov v telo
in skozenj na zemljo.
Spustim se po njej.

V mojem templju je varno.
Že davno so ga zapustili
zeleni zmaji.
Odvržem stare slike.
Prezračim, pometem,
ozaljšam si dom.
V njem sem doma,
Tu lahko živim,
kot sem si od nekdaj želela.

Naslonim se nase.
Izberem si boljše počutje.
In vdihnem olajšanje.