Nas molzejo, strižejo,
stiskajo in ponižujejo;
mogočnim je vse dovoljeno,
nam pa iz dneva v dan manj;
a se niti ne sramujejo,
saj z molkom jim vse dovoljujemo.
Se mi, slepi za tujo bolečino,
zavedamo, se kaj sramujemo,
ko živali na hleve, verige in smrt obsojamo,
jim mladiče brezvestno odvzemamo,
se z njimi mastimo, zato še zbolimo,
ali še dobiček si kujemo?
|
Molzejo, strižejo
Prispeval/a: jože.k dne ponedeljek, 13. februar 2017 @ 13:40 CET
Molzejo, strižejo
Prispeval/a: AnaH dne torek, 14. februar 2017 @ 15:25 CET
"... pohlepno človek živali ubija zaradi zaslužka, predvsem pa ima živali tako neznansko rad, da jih rad zapira v kletke. Če bi živali lahko govorile, bi si, prepričan sem, zaželele zgolj to, da človek ne bi bil več človek."
"Včasih je treba odpotovati daleč stran od tu in zaiti v revnejše in tesnejše, živalim neprijazne živalske vrtove, ter se zagledati v otožne orangutanove oči ali v medveda, sparjenega v tropski vročini, da se človek spomni, da je živalim prijazen živalski vrt enak nesmisel kot človeku prijazen Guantanamo."
Molzejo, strižejo
Prispeval/a: jože.k dne sreda, 15. februar 2017 @ 10:13 CET
Začel bom z avtomobilom,
Odstranil vse usnjene sedeže
jih nadomestil umetnim usnjem ,
Prav tako bom menjal obutev,
pozabil na naravno usnje.
Zdaj razmišljam o jedači,
jedeh ki jih bom izločil,
jedilnik bom spremenil,
izločil meso in še nekaj živil.
A glej zlomka, izmika se mi pes,
moj čuvaj pogreša mes…
sojin polpet ga nervira,
jedla bova enako, a odkima.
Spoznal sem natur zrezek poželjiv,
s sojinimi ni primerljiv,
čevlji kot da so iz papirja,
mokrih nogavic ne pomirja.
Še avto s skajem nezanimiv,
postal je predmet opravljiv.
se barva lušči povsod poka,
čeprav je nežna moja roka.
Ponovno naravni zrezek diši,
konec brez okusa je jedi,
vse se vrača kot je bilo,
v usnjenih čevljih ni mokro.
Molzejo, strižejo
Prispeval/a: AnaH dne petek, 17. februar 2017 @ 08:10 CET
http://4d.rtvslo.si/arhiv/intervju-radio/174455113