Pognala sem korenine,
globoko, v središče Zemlje.
Viharji me ne zamajejo.
Pognala sem svoje veje,
visoko proti nebu.
Svetlobo lovim v svojo krošnjo.
V njej gnezdijo ptiči
in me učijo leteti,
dojeti prostranost,
širino, neskončnost
in videti svet iz višine.
Zrastla so mi angelska krila,
objemajo me, ščitijo me,
z njimi lahko poletim
kamor hočem.
Letim, tu in tam
v sončno zarjo, potem,
ko opravim vso svoje delo,
ko nahranim svoje drevo,
ko v svoje cvetne brazde
sprejmem pelod,
ko odcvetim v plodiče,
ko rodim obilno bero
hranljivih plodov,
ko jih oberem,
ko se nahranim
in ko pospravim viške.
Takrat se naslonim
na svoje drevo,
in si hvaležno odpočijem.
Razprem angelska krila
in poletim v sončno zarjo.
Po njen poljub,
po njen navdih,
po iskre svetlobe,
po objem v mehko naročje,
po ode ljubezni do sebe
in do Sveta.
|