Mrežasta trma vase zavija
drugačne sklepe.
Gleda me in se mi roga,
moj trud prezirljivo spregleda,
svojo žičnato ograjo
nesramno spušča nadme,
tepta mojo hostijo samospoznanja,
in vztrajno ponavlja,
da ne morem drugače.

Zato kopljem globlje.
Izklopim se iz njenega bednega filma,
ugasnem frekvence njene postaje.
Ne rinem navzgor,
ampak kopljem globlje.
Vztrajam pri svojem
in kopljem še globlje
v svoj neraziskan rudnik.

Rov skopljem pod njo
in se splazim skozenj.
Pobegnem iz njene
jeklene pasti.
Vstran in naprej!
Lahko je drugače in zmorem.
Lahko je tako,
kot hočem Jaz Sem!
Tako je in tako bodi!
Amen!