Rečna vila se je izselila.
Do kolen stojim v vodi
in čistim močvirnato dno.
Kalno je, polno gnijoče trave,
ki maši pore kože
rečne struge.
Gnila voda,
mrtva voda,
napita s sencami samoprevare,
utvar in iluzije.
Njeno porečje žaluje,
vene, stagnira, umira.

Do kolen stojim v vodi
in čistim močvirnato dno.
Kopljem v blato,
da očistim zamašen izvir.
Jasnost pomaga,
da oživi,
da v strugo požene kri
čiste in žive vode,
ki ne zastaja,
ki teče.
Poslušam jo, žubori.
Sporoča o rečni vili,
ki v njej spet živi.