Odneslo me je na severni pol.
V preteklost,
razpletat prepletene vzorce,
pometat nesnago,
pokopat mrtve
in osvobodit žive.

Odneslo me je na severni pol.
Ledene plošče
plavajoče drsijo
okoli moje ladje.
Ledene gore
kipijo v nebo,
s svojimi ostrimi robovi
varujejo svoj jekleni hlad.

Ledene plošče
plavajoče drsijo
okoli moje ladje.
Zamrznjena čustva
iz skrinje davnine
so ji obdrgnila boke.
Preveč sem se že mudila
v ledenem kraljestvu preteklosti.

Ledene plošče
plavajoče drsijo
okoli moje ladje.
Otroška nemoč
je postala objestna.
Drgeče v mrazu,
trepeče, trpi,
a bi še kar bila tukaj.
Odnesem jo
in jo pogrejem v objemu.
Dovolj je bilo,
v teh vodah je mrzlo in sivo.

Ledene plošče
plavajoče drsijo
okoli moje ladje.
Pustim ladjo,
da drsi med njimi,
da jo tok vodi iz ledenice,
tja, kjer ima to življenje
svoje pravice.

Občutim razklenjen
otroški objem,
spustil je priklenjenost
na bolečino.
Navado, ki je v podzemlju
rezala korenine hranljivim upom
in puščala rast strahov s strupom.
Jemala je prostor temu življenju,
ustvarjala je bolečino.
Po čiščenju sem naredila pogreb.
Prejšnje življenje je mimo.


Plujem na jug
in ne gledam nazaj.
Zdaj je na meni,
da zakurim ogenj,
da nastavim leče
in v njih pomnožim
moč sončnih žarkov sreče.