Obstajata samo dve vrsti ljudi; Eni, ki so se ta tri vprašanja že vprašali in tisti drugi, ki si teh vprašanj še niso. Ta tri vprašanja so; Od kje sem prišel? Kaj naj tu počnem? Kam bom po smrti odšel?

Obstajajo ljudje, ki se spomnijo svojih prejšnjih življenj, ampak to ti itak nič ne pomaga, da bi ti zaradi tega v tem življenju bilo kaj bolje. Če veš, da si bil v prejšnjem življenju kak kralj, ali kraljica se itak do tebe vsi obnašajo premalo spoštljivo. Skratka, to od kje si prišel za tvoj obstoj ni pomembno, oziroma je pomembno približno toliko, kot kakšne barve bluze je včeraj nosila tvoja soseda.

Kako pomembno se počutim, ko me hvalijo, ko nekaj dobrega naredim, ko nekomu pomagam, ko mi je nekdo hvaležen. Pa se vprašam kdaj, ali ima to res tako veliko vrednost, da se lahko počutim pomembnega. Opravil sem le svojo nalogo, tudi če se mi nebi nihče zahvalil ali drugače izkazoval hvaležnost.

V tišini in zbranosti, ko človek umiri svoj um, nastopi stanje, ko začuti, da ni popolnoma nič bolj pomemben kot vsak drug, seveda tudi ni nič manj pomemben. Vsak opravlja svoje naloge tu na Zemlji po najboljši volji kot jih zmore. Res pa je, da je lenoba tista lastnost, ki lahko človeka spremeni v lenobo in ga »pohabi« tako, da dobi nerealne občutke. Stanje, v katerem se nahaja je škodljivo za samo bivanje oziroma za opravljanje nalog, zaradi katerih sploh živi.

Vsak dan hodimo po cesti in gledamo levo, desno, naravnost, včasih se še obrnemo in pogledamo nazaj. Sploh ni pomembno zakaj. Vzrokov za gledanje je več, kakor je veliko ljudi, z različnimi željami. Koliko vplivajo čustva na to, kar imamo radi, toliko je tudi odvisno od tega kaj gledamo. Če imamo v srcu mir in ljubezen, radi gledamo lepe stvari, ki so naravne in od narave: ljudi, živali, rastline. Radi gledamo barve narave in čudovitost stvarjenja in harmonijo usklajenosti vsega kar je del tega sveta. Gibanje, doživljanje, zaznavanje in čustvovanje. Vse to je narava, kot je človek del narave.

Kaj je lepo? Lepo je kar je prijetno na pogled. Lepo po modi oblečena ženska, po točno določenih družbeno sprejetih telesnih merah, žival, ki je po možnosti čimbolj redka in eksotična, rastlina, ki je nenavadna....

Razumevanje bistva - v praksi
Poglejmo si preprost primer iz življenja, ki kaže, kako delujemo. 
Denimo, da ti je nekdo na neprijazen, grob način očital, da si neko stvar napravil narobe. Nemudoma si reagiral na ustaljen način - spotaknil si se ob obliko in vsebino. Dotični te je z neprijaznostjo in grobostjo razžalil - in tako je užaljenost prvi, čustven odziv, ki se pojavi neposredno po izrečenih izjavah.

Čutiš se napadenega in prizadetega. A kdo je prizadet? Podoba o tebi samemu! Napaden je tvoj ego, tisti, za katerega se izdajaš. Toda - ali si ti - tvoj ego? Si ti skupek podatkov o tebi, o tvojih sposobnostih, dosežkih, tvojih lastnostih, boleznih...? To je tvoj ego. Ali si to res ti?

Vse kar nosimo v sebi in smo, oddajamo navzven in prispevamo k celoti. Torej, če v sebi nosimo strah, sovraštvo, ljubosumje, jezo, ta čustva oddajamo na druge ljudi tudi takrat, ko smo tiho in je dovolj, da kar smo. Ne zavedamo se, da z negativnimi čustvi, mislimi, kaj šele besedami in dejanji škodujemo in uničujemo sebe in močno škodujemo svetu, okolici, naravi in vsemu kar nas obdaja, ki je del nas.

Ljubezen, mir, harmonija, sočutje in vse kar imamo pozitivnega v sebi, pa pripomore k zdravemu telesu in tudi vsemu okolju, katerega del smo. Živali nam lepo pokažejo odziv na ljudi, ki so negativni. Tudi strah, ki ga nosimo v sebi, živali in vsa živa bitja zaznavajo kot nekaj slabega. Nasilje rodi nasilje, če se odzovemo nagonsko. Ravno v tem, pa se ločimo od živali, ker one odzovejo nagonsko zaradi samoohranitve in lastne obrambe, kar človek ne potrebuje, saj ima razum. To pa je ena od težav, če se posameznik ravna preveč po razumu, ki pa ni povezan s srcem. Lahko nas zavedejo prejšne izkušnje, okolica in drugi zunanji vplivi, da ne zaupamo srcu, kako čustvovati in misliti.

Obstaja na tisoče pričevanj tistih, ki so bili klinično mrtvi in so po nekem čudežu ponovno oživeli, da duša ob smrti zapusti telo, gre skozi nek tunel in pride pred svetlobo, ki izžareva spokoj in ljubezen.

Ta svetloba jim zavrti film njihovega življenja in sledi vprašanje;

"Kaj dobrega si v življenju storil za druge, ne da bi za to pričakoval kakršnokoli plačilo?"

Mnogi od teh klinično mrtvih šele takrat spoznajo, da so vse kar so delali, delali iz svoje sebičnosti, vse samo za sebe in svoje potomce.

Popotnik je razprl roke in navidezno objel zahajajoče sonce. Veter, ki je vlekel po strehi stavbe, se je okrepil in znova zavihral njegov plašč.

»Človeški um je od vsega najbolj ranljiv,« je dejal. »Kako hitro ga lahko zavedeš z besedami laži in lažnimi čustvi… Zakaj? Zato, ker človek hoče v nekaj verjeti. Hoče vedeti, zakaj je tukaj. Takšna je naša narava… naša neustavljiva želja po spoznavanju novega, drugačnega. Zakaj potem toliko gorja povzročamo drug drugemu? Zakaj ne moremo razumeti sočloveka, ga sprejemati? V vseh mitologijah obstaja pekel… a nihče od piscev si ni upal povedati, ni upal zapisati… da je pekel kraj… v katerem živimo. Dan za dnem. Tako močno smo otopeli, da ne čutimo več bolečine drugih, ne slišimo krika trpečih. Poslušamo le lastni egoizem, ki nas navdaja. Polnimo našo črno zvezdo s tistim, kar nas zadovoljuje, a obenem postajamo še bolj prazni in osamljeni… Zakaj?«

Identifikacije
Pomembno je vedeti, da človek v svojem razvoju napreduje od ene identifikacije k drugi, vse bolj popolni, dokler ne spozna, kdo v resnici je. Naposled odvrže vse identifikacije, kajti to, kar je, ni objekt v umu, ki ga je možno dojeti z umom. Drugače povedano - kar smo, ne more biti nekaj, kar si lahko izmisli um. Ali oko lahko vidi samo sebe? Ne more; največ, kar lahko vidi, je dvodimenzionalna slika sebe v ogledalu.

Duhovno napredovanje je kot plezanje na drevo. Proces napredovanja proti vrhu je možen zaradi opiranja na posamezne veje (koncepte, identifikacije). Z vsake višje veje se več vidi (boljši koncept prinaša več moči in kakovosti življenja).

Smisel je nekaj osebnega
Za večjo kakovost življenja moraš raziskati, kdo si. Spoznati je treba samega sebe. Smisla in namena vsega, kar se dogaja, ne moreš spoznati, dokler ne veš, kdo si. Tako kot v zgodbi o orljem mladiču, ki se je izvalil v kurjem gnezdu. Vse življenje je posnemal piščance, ne vedoč, da je njegovo mesto visoko na nebu.

V resnici samega sebe ljudje poskušamo najti na vse mogoče načine in v vsemogočih stvareh: potujemo na oddaljene konce sveta, kjer bi se lahko "srečali",  udejstvujemo se v ekstremnih športih, kjer bi prepoznali svoje potenciale, omamljamo se z različnimi drogami, ki naj bi nam olajšale pot do sebe...

O prevladi uma v zahodnem, razvitem svetu smo že precej govorili. Razum ima v naši civilizaciji dominantno vlogo. To je v nas porušilo notranje ravnovesje in zato se neprestano lovimo v njegove zanke in podlegamo zvijačam ega. Namesto, da bi nastopali kot zvesti opazovalci dogajanja in v njem prepoznavali smisel in namen, se zapletamo v misli - sodbe razuma o dogodkih, ki pa se vežejo le na obliko in vsebino opaženega.

V zvezi z zaznavanjem oblike se ukvarjamo s sodbami, da je nekaj lepo, grdo, debelo, suho, ustrezno ali neustrezno..., zaradi zaznavanja vsebine pa sodimo, ali je to prijazno ali neprijazno do nas, ali nas to hvali ali žali, navdihuje ali straši. Tako podlegamo mislim in čustvom (ki se naslanjajo na zgodovino, spomin) in postajamo žrtve bolečine in trpljenja.

Piše: Marko Kovač v novih Misterijih www.misteriji.si

Novodobna duhovnost za lažje sprejemanje sodobnega suženjstva
Ko delujejo možgani popolno, presodimo vsako novo informacijo z logiko (leva stran) in obenem pogledamo nanjo z vidika čustev in celote (desna stran). Novodobna duhovnost ali »new age« spodbuja zlasti desno možgansko polovico in lahko škodljivo deluje na ljudi, ki že tako pretirano uporabljajo desno, žensko polovico možganov.

Kronično nadvladovanje desne možganske polovice lahko povzroči, da ne razmišljamo logično, se ne postavljamo zase, slepo verjamemo vsemu, smo naivni kot otroci, pretirano čustveni in brez preživitvenega nagona.

Nekoč je živel veličastni bojevnik. Čeprav je bil že dokaj star, je še vedno lahko porazil vsakega izzivalca. Njegov sloves se je razširil vsepovsod po deželi in ogromno učencev se je zbralo, da bi se učili od njega.

Nekega dne je v vas prišel mlad in razvpit vojščak. Bil je odločen, da bo prvi, ki bo porazil velikega mojstra. Poleg svoje moči je imel skrivnostno zmožnost opazovanja in raziskovanja vsakršne slabosti v nasprotniku. Vedno je čakal nasprotnika, da je naredil prvo potezo, kar je razkrilo nasprotnikovo slabost, potem je udaril z neusmiljeno silo in svetlobno hitrostjo. Nihče ni z njim ostal v boju po prvi potezi.

Od davnine so človeka zanimala tri vprašanja; 1. Od kod sem prišel 2. Kaj naj tu počnem in 3. Kam bom po smrti odšel. Fizično vsi vemo od kje smo prišli: Od tam kamor marsikdo, ko je jezen pošilja nekoga.

Ampak od kje je prišla ta neuničljiva energija, ki nam omogoča, da živimo? Drevo kostnaj je mogočno drevo, katerega korenine segajo več metrov v globino zemlje, debelina debla je lahko tako obsežna, da ga ne more objeti en človek, v višino pa lahko sega tudi do dvajset metrov. Vendar ko v roki držiš en kostanj si težko predstavljaš, da je v tem enem kostanju tako mogočna sila, da iz tega enega kostanja lahko zraste veliko veličastno drevo. Tudi, če kostanj prerežeš na pol v njem še vedno ne vidiš nobenega drevesa, za mnoge evo dokaz, da v enem kostanju ni nobenega drevesa.

»Nimam želje se boriti za karkoli,« je stanje pasivnosti opisala udeleženka delavnice. Pasivnost je stanje, v kateremu se znajdemo velikokrat v življenju. Če se pozorno opazujemo, ugotovimo, da se ta stanja ciklično ponavljajo v določenem obdobju.

Stanja brezbrižnosti in pasivnosti se večinoma pojavijo za kakšen teden, zelo pogosto trajajo tudi več mesecev ali nekaj let. Nekateri pa v stanju pasivnosti in pomanjkanju volje za kakršnekoli spremembe preživijo celo svoje življenje. Preko takšnih stanj oziroma razpoloženj izgubljamo željo, da se borimo za sebe, izgubljamo svojo življenjsko energijo, smisel življenja in na koncu poti nam je žal, da nismo živeli življenja, tako kot smo v sebi čutili, da bi ga lahko.

Kaj je Merkaba?

Merkaba je naše svetlobno telo, ki omogoča prehod iz ene v drugo dimenzijo. Naravna Merkaba, ustvarjena iz Svetega prostora našega Srca bo ostala z nami za vedno in jo ni potrebno več ponovno ustvarjati. Merkaba (včasih zapisano tudi kot merkavah ali merkabah) je svetlobno telo in vozilo za Vnebovzetje.

Znanje o Mer-Ka-Bi se je ustno in celo pisno prenašalo skozi zgodovino. V hebrejskih pisnih izročilih je zapisano, da je možno merkavo vklopiti preko določenih postopkov v meditaciji. To vključuje spremembo dihanja, uma, srca in telesa in kako oseba sprejema realnost. Popolno aktivirana Mer-Ka-Ba omogoča potovanje iz ene v drugo dimenzijo.

Prostor

Tako kot zvok ne more obstajati brez tišine, tako nobena stvar ne more obstajati brez nestvari - praznega prostora, ki omogoča bivanje. Vsako fizično telo nastane iz nič in se vrne v nič. Atomi so v glavnem prazni. Tisto kar je, je bolj podobno drhteči frekvenci kot delcem materije; kot glasbena nota. Budisti to vedo že 2500 let. Oblika je praznina, praznina je oblika (sutra srca). Praznina je bistvo vsega. Duhovni svet vse, kar je, prežema tudi kot prostor - znotraj in zunaj.

Praznina ali "nič", ne more postati objekt spoznanja. Ne morete ga razumeti. Lahko je vhod, če ga ne poskušate razumeti.

Vez z duhovnim svetom

Popolna prisotnost v sedanjem trenutku je čista zavest, zavest, ki je vrnjena iz uma, iz sveta oblik. Notranje telo je vaša vez z duhovnim svetom. Zavedanje notranjega telesa je stik z višjo zavestjo, zavestjo, ki se spominja svojega porekla in se vrača k izvoru.

Zavest o notranjem telesu ima zanimive posledice v fizičnem svetu. Upočasnjuje staranje. Notranje telo se s časom ne spreminja, s staranjem ga lahko vedno bolj čutite. Tudi pri osemdesetih ga boste čutili tako živo kot pri dvajsetih. Bolj ko ste z zavestjo prisotni v telesu, manj gosta je njegova struktura in bolj svobodni, živahnejši in okretnejši se počutite.

Notranje telo

Fizično telo v resnici ne predstavlja vas. To je posledica omejitve uma, ki je ob izgubi stika z božanskim bistvom telo napravil kot potrditev iluzije o ločenosti od Boga, kot tudi v opravičilo strahu, v katerem se nahaja. A telesu ne obračajte hrbta, saj se v njem nahaja razkošje bistvene in nesmrtne stvarnosti. Resnice ne morete najti nikjer drugje kot v vašem telesu!

Fizično telo je le iluzija, maska. Pod njim je nevidno notranje, energijsko ali duhovno telo, s katerim smo povezani z Enim življenjem, ki ni fizično. Notranje telo je tisto subtilno energijsko polje, ki napolnjuje vaše telo in vnaša trepetajoče življenje vsaki celici vašega telesa. Leži na pragu vaše resnične identitete in se dotika fizičnega telesa. Občutek o vašem notranjem telesu nima oblike, nima meje in nima dna. Lahko greste globlje in globlje. Skozi notranje telo ste vedno povezani z Bogom.

Do božanske biti v nas skozi sedanji trenutek

Govorili smo o tem, da je življenje nad številnimi oblikami življenja, ki podlegajo rojstvu in smrti, večno in vedno prisotno. Božanska bit se nahaja globoko znotraj vsakega bitja kot njegovo najgloblje, nevidno in neuničljivo bistvo. Marsikdo od materialistično usmerjenih ljudje se sprašuje, kako priti v stik s to notranjo bitjo. Odgovor je zelo preprost. Skozi sedanji trenutek. Skozi sedanji trenutek nam je dostopen ta najgloblji Jaz, naša resnična narava.

Toda, ne poskušajte ga doseči s svojim umom. Ne poskušajte ga razumeti. Spoznate ga lahko le takrat, ko je um miren. Ko ste prisotni, ko se vaša pozornost v popolnosti in z vso močjo nahaja v sedanjem trenutku, tedaj je božansko bit, Boga, če želite, mogoče občutiti, a miselno ga ne morete dojeti.

Prav gotovo se skorajda vsi sprašujemo, zakaj in od kod toliko gorja, skrbi, napetosti, nasilja, ipd. Tako kot včasih iščemo izgubljeno stvar tam, kjer je ni ter nikoli ne pomislimo, da se morebiti nahaja kje drugje, mogoče na najbolj običajnem, znanem mestu, tako tudi redko pomislimo, da se vzroki za največ trpljenja in gorja nahajajo na najbolj običajnih in znanih krajih.

Eno izmed njih je šola in druge vzgojne ter kulturne ustanove. Šolski sistem je dolgo časa ostajal skorajda nespremenjen, sprememba pa je velikokrat predstavljala samo korak nazaj. Od dne, ko se je pričela uveljavljati šolska obveznost, se je količina nerazumevanja, izkoriščanja in nasilja še dodatno povečala in je sledila škodi, ki so jo že povzročale razne tradicionalne religije.

Njegovo veličanstvo - um

Človek se tudi v stanju, ki ga imenujemo »zavest«, ne zaveda dejanske stvarnosti, temveč se ves čas, tudi, ko je buden, nahaja v nezavednem stanju - stanju, ki je precej podobno sanjam. Preprosto ni prisoten v dejanski stvarnosti. To se sicer običajnemu človeku zdi žalitev, a žal drži. Glavni krivec za to nezavedno stanje je napačna uporaba uma.

Tisto, kar imenujemo budno stanje, je nihanje med običajnim nezavednim in globoko nezavednim. To stanje je stanje istovetenja z umom - z miselnimi procesi in čustvi, reakcijami, željami... Za večino je to nezavedno stanje normalno stanje. V takšnem položaju z nami upravlja egoistični um in mi se ne zavedamo svojega bistva, življenjske biti v nas. To je stanje nizke stopnje nemira, nezadovoljstva, dolgočasja ali nevroze - podobno je šumu ozadja, (npr. klima naprave) ki se ga ne zavedamo, dokler ne izgine.

Pravzaprav se včasih sprašujem, kakšen je namen našega ljubega življenja. Vsak dan nas doletijo novi izzivi in nove odločitve, ki se jim moramo podrediti in jih sprejeti.

Meni se je pred enim mesecom zgodilo, da sem spoznala na nekem razgovoru za službo zanimivega moškega, ki me je povabil v službo v svojo privatno firmo kot vodjo nekih skupin. Pravzaprav sem to sprejela kot izziv, vendar pa če mi ne bi bil on osebno všeč, ne bi tega nikoli verjetno storila.

Zakon karme je kot zakon težnosti – kar vržemo v zrak, pade na tla. Če smo dobri, se nam povrne dobro, če smo slabi, pa slabo. Temu ne moremo ubežati. To je zakon. Ampak Krišna v Bhagavad-giti pravi, da se rešimo karme oziroma posledic svojih dejanj, če se mu predamo. Kako je to mogoče?

To je mogoče, če z ljubeznijo darujemo svoje delo Vsevišnjemu Gospodu in nismo več pod vplivom materialnega obstoja. Tako je tudi z zakonom težnosti, ki učinkuje le v okviru zemeljskega ozračja. Ko se dvignemo nadenj, lahko lebdimo in zakon težnosti nima več pomena.