Identifikacije
Pomembno je vedeti, da človek v svojem razvoju napreduje od ene identifikacije k drugi, vse bolj popolni, dokler ne spozna, kdo v resnici je. Naposled odvrže vse identifikacije, kajti to, kar je, ni objekt v umu, ki ga je možno dojeti z umom. Drugače povedano - kar smo, ne more biti nekaj, kar si lahko izmisli um. Ali oko lahko vidi samo sebe? Ne more; največ, kar lahko vidi, je dvodimenzionalna slika sebe v ogledalu.

Duhovno napredovanje je kot plezanje na drevo. Proces napredovanja proti vrhu je možen zaradi opiranja na posamezne veje (koncepte, identifikacije). Z vsake višje veje se več vidi (boljši koncept prinaša več moči in kakovosti življenja).

Smisel je nekaj osebnega
Za večjo kakovost življenja moraš raziskati, kdo si. Spoznati je treba samega sebe. Smisla in namena vsega, kar se dogaja, ne moreš spoznati, dokler ne veš, kdo si. Tako kot v zgodbi o orljem mladiču, ki se je izvalil v kurjem gnezdu. Vse življenje je posnemal piščance, ne vedoč, da je njegovo mesto visoko na nebu.

V resnici samega sebe ljudje poskušamo najti na vse mogoče načine in v vsemogočih stvareh: potujemo na oddaljene konce sveta, kjer bi se lahko "srečali",  udejstvujemo se v ekstremnih športih, kjer bi prepoznali svoje potenciale, omamljamo se z različnimi drogami, ki naj bi nam olajšale pot do sebe...

O prevladi uma v zahodnem, razvitem svetu smo že precej govorili. Razum ima v naši civilizaciji dominantno vlogo. To je v nas porušilo notranje ravnovesje in zato se neprestano lovimo v njegove zanke in podlegamo zvijačam ega. Namesto, da bi nastopali kot zvesti opazovalci dogajanja in v njem prepoznavali smisel in namen, se zapletamo v misli - sodbe razuma o dogodkih, ki pa se vežejo le na obliko in vsebino opaženega.

V zvezi z zaznavanjem oblike se ukvarjamo s sodbami, da je nekaj lepo, grdo, debelo, suho, ustrezno ali neustrezno..., zaradi zaznavanja vsebine pa sodimo, ali je to prijazno ali neprijazno do nas, ali nas to hvali ali žali, navdihuje ali straši. Tako podlegamo mislim in čustvom (ki se naslanjajo na zgodovino, spomin) in postajamo žrtve bolečine in trpljenja.

Piše: Marko Kovač v novih Misterijih www.misteriji.si

Novodobna duhovnost za lažje sprejemanje sodobnega suženjstva
Ko delujejo možgani popolno, presodimo vsako novo informacijo z logiko (leva stran) in obenem pogledamo nanjo z vidika čustev in celote (desna stran). Novodobna duhovnost ali »new age« spodbuja zlasti desno možgansko polovico in lahko škodljivo deluje na ljudi, ki že tako pretirano uporabljajo desno, žensko polovico možganov.

Kronično nadvladovanje desne možganske polovice lahko povzroči, da ne razmišljamo logično, se ne postavljamo zase, slepo verjamemo vsemu, smo naivni kot otroci, pretirano čustveni in brez preživitvenega nagona.

Nekoč je živel veličastni bojevnik. Čeprav je bil že dokaj star, je še vedno lahko porazil vsakega izzivalca. Njegov sloves se je razširil vsepovsod po deželi in ogromno učencev se je zbralo, da bi se učili od njega.

Nekega dne je v vas prišel mlad in razvpit vojščak. Bil je odločen, da bo prvi, ki bo porazil velikega mojstra. Poleg svoje moči je imel skrivnostno zmožnost opazovanja in raziskovanja vsakršne slabosti v nasprotniku. Vedno je čakal nasprotnika, da je naredil prvo potezo, kar je razkrilo nasprotnikovo slabost, potem je udaril z neusmiljeno silo in svetlobno hitrostjo. Nihče ni z njim ostal v boju po prvi potezi.

Od davnine so človeka zanimala tri vprašanja; 1. Od kod sem prišel 2. Kaj naj tu počnem in 3. Kam bom po smrti odšel. Fizično vsi vemo od kje smo prišli: Od tam kamor marsikdo, ko je jezen pošilja nekoga.

Ampak od kje je prišla ta neuničljiva energija, ki nam omogoča, da živimo? Drevo kostnaj je mogočno drevo, katerega korenine segajo več metrov v globino zemlje, debelina debla je lahko tako obsežna, da ga ne more objeti en človek, v višino pa lahko sega tudi do dvajset metrov. Vendar ko v roki držiš en kostanj si težko predstavljaš, da je v tem enem kostanju tako mogočna sila, da iz tega enega kostanja lahko zraste veliko veličastno drevo. Tudi, če kostanj prerežeš na pol v njem še vedno ne vidiš nobenega drevesa, za mnoge evo dokaz, da v enem kostanju ni nobenega drevesa.

»Nimam želje se boriti za karkoli,« je stanje pasivnosti opisala udeleženka delavnice. Pasivnost je stanje, v kateremu se znajdemo velikokrat v življenju. Če se pozorno opazujemo, ugotovimo, da se ta stanja ciklično ponavljajo v določenem obdobju.

Stanja brezbrižnosti in pasivnosti se večinoma pojavijo za kakšen teden, zelo pogosto trajajo tudi več mesecev ali nekaj let. Nekateri pa v stanju pasivnosti in pomanjkanju volje za kakršnekoli spremembe preživijo celo svoje življenje. Preko takšnih stanj oziroma razpoloženj izgubljamo željo, da se borimo za sebe, izgubljamo svojo življenjsko energijo, smisel življenja in na koncu poti nam je žal, da nismo živeli življenja, tako kot smo v sebi čutili, da bi ga lahko.

Kaj je Merkaba?

Merkaba je naše svetlobno telo, ki omogoča prehod iz ene v drugo dimenzijo. Naravna Merkaba, ustvarjena iz Svetega prostora našega Srca bo ostala z nami za vedno in jo ni potrebno več ponovno ustvarjati. Merkaba (včasih zapisano tudi kot merkavah ali merkabah) je svetlobno telo in vozilo za Vnebovzetje.

Znanje o Mer-Ka-Bi se je ustno in celo pisno prenašalo skozi zgodovino. V hebrejskih pisnih izročilih je zapisano, da je možno merkavo vklopiti preko določenih postopkov v meditaciji. To vključuje spremembo dihanja, uma, srca in telesa in kako oseba sprejema realnost. Popolno aktivirana Mer-Ka-Ba omogoča potovanje iz ene v drugo dimenzijo.

Na vhodu v egipčanske hrame, v katerih so shranjevali žita in pridelke, je bil vklesan napis: „Ne uživaj hrane, ki so jo pridelali tvoji sužnji.“ Zakaj najvišja kasta, kamor so svečeniki takrat sodili, ni uživala podarjene ali z davki pobrane hrane? Zakaj bi se ob vsem tem obilju potili in žulili dlani, da si pridelajo lastno hrano? 

Ker so zelo dobro vedeli, da potrebujejo energijo in ne „polnila za telo“. 
In prav to smo danes pozabili, zato večina ljudi ne dojame, da „mašila“, ki jih uživajo, v veliki meri vplivajo na vse večjo izčrpanost, upad plodnosti, razmah depresije in pomanjkanje veselja do življenja.

Prostor

Tako kot zvok ne more obstajati brez tišine, tako nobena stvar ne more obstajati brez nestvari - praznega prostora, ki omogoča bivanje. Vsako fizično telo nastane iz nič in se vrne v nič. Atomi so v glavnem prazni. Tisto kar je, je bolj podobno drhteči frekvenci kot delcem materije; kot glasbena nota. Budisti to vedo že 2500 let. Oblika je praznina, praznina je oblika (sutra srca). Praznina je bistvo vsega. Duhovni svet vse, kar je, prežema tudi kot prostor - znotraj in zunaj.

Praznina ali "nič", ne more postati objekt spoznanja. Ne morete ga razumeti. Lahko je vhod, če ga ne poskušate razumeti.

Vez z duhovnim svetom

Popolna prisotnost v sedanjem trenutku je čista zavest, zavest, ki je vrnjena iz uma, iz sveta oblik. Notranje telo je vaša vez z duhovnim svetom. Zavedanje notranjega telesa je stik z višjo zavestjo, zavestjo, ki se spominja svojega porekla in se vrača k izvoru.

Zavest o notranjem telesu ima zanimive posledice v fizičnem svetu. Upočasnjuje staranje. Notranje telo se s časom ne spreminja, s staranjem ga lahko vedno bolj čutite. Tudi pri osemdesetih ga boste čutili tako živo kot pri dvajsetih. Bolj ko ste z zavestjo prisotni v telesu, manj gosta je njegova struktura in bolj svobodni, živahnejši in okretnejši se počutite.

Notranje telo

Fizično telo v resnici ne predstavlja vas. To je posledica omejitve uma, ki je ob izgubi stika z božanskim bistvom telo napravil kot potrditev iluzije o ločenosti od Boga, kot tudi v opravičilo strahu, v katerem se nahaja. A telesu ne obračajte hrbta, saj se v njem nahaja razkošje bistvene in nesmrtne stvarnosti. Resnice ne morete najti nikjer drugje kot v vašem telesu!

Fizično telo je le iluzija, maska. Pod njim je nevidno notranje, energijsko ali duhovno telo, s katerim smo povezani z Enim življenjem, ki ni fizično. Notranje telo je tisto subtilno energijsko polje, ki napolnjuje vaše telo in vnaša trepetajoče življenje vsaki celici vašega telesa. Leži na pragu vaše resnične identitete in se dotika fizičnega telesa. Občutek o vašem notranjem telesu nima oblike, nima meje in nima dna. Lahko greste globlje in globlje. Skozi notranje telo ste vedno povezani z Bogom.

Do božanske biti v nas skozi sedanji trenutek

Govorili smo o tem, da je življenje nad številnimi oblikami življenja, ki podlegajo rojstvu in smrti, večno in vedno prisotno. Božanska bit se nahaja globoko znotraj vsakega bitja kot njegovo najgloblje, nevidno in neuničljivo bistvo. Marsikdo od materialistično usmerjenih ljudje se sprašuje, kako priti v stik s to notranjo bitjo. Odgovor je zelo preprost. Skozi sedanji trenutek. Skozi sedanji trenutek nam je dostopen ta najgloblji Jaz, naša resnična narava.

Toda, ne poskušajte ga doseči s svojim umom. Ne poskušajte ga razumeti. Spoznate ga lahko le takrat, ko je um miren. Ko ste prisotni, ko se vaša pozornost v popolnosti in z vso močjo nahaja v sedanjem trenutku, tedaj je božansko bit, Boga, če želite, mogoče občutiti, a miselno ga ne morete dojeti.

Prav gotovo se skorajda vsi sprašujemo, zakaj in od kod toliko gorja, skrbi, napetosti, nasilja, ipd. Tako kot včasih iščemo izgubljeno stvar tam, kjer je ni ter nikoli ne pomislimo, da se morebiti nahaja kje drugje, mogoče na najbolj običajnem, znanem mestu, tako tudi redko pomislimo, da se vzroki za največ trpljenja in gorja nahajajo na najbolj običajnih in znanih krajih.

Eno izmed njih je šola in druge vzgojne ter kulturne ustanove. Šolski sistem je dolgo časa ostajal skorajda nespremenjen, sprememba pa je velikokrat predstavljala samo korak nazaj. Od dne, ko se je pričela uveljavljati šolska obveznost, se je količina nerazumevanja, izkoriščanja in nasilja še dodatno povečala in je sledila škodi, ki so jo že povzročale razne tradicionalne religije.

Njegovo veličanstvo - um

Človek se tudi v stanju, ki ga imenujemo »zavest«, ne zaveda dejanske stvarnosti, temveč se ves čas, tudi, ko je buden, nahaja v nezavednem stanju - stanju, ki je precej podobno sanjam. Preprosto ni prisoten v dejanski stvarnosti. To se sicer običajnemu človeku zdi žalitev, a žal drži. Glavni krivec za to nezavedno stanje je napačna uporaba uma.

Tisto, kar imenujemo budno stanje, je nihanje med običajnim nezavednim in globoko nezavednim. To stanje je stanje istovetenja z umom - z miselnimi procesi in čustvi, reakcijami, željami... Za večino je to nezavedno stanje normalno stanje. V takšnem položaju z nami upravlja egoistični um in mi se ne zavedamo svojega bistva, življenjske biti v nas. To je stanje nizke stopnje nemira, nezadovoljstva, dolgočasja ali nevroze - podobno je šumu ozadja, (npr. klima naprave) ki se ga ne zavedamo, dokler ne izgine.

Pravzaprav se včasih sprašujem, kakšen je namen našega ljubega življenja. Vsak dan nas doletijo novi izzivi in nove odločitve, ki se jim moramo podrediti in jih sprejeti.

Meni se je pred enim mesecom zgodilo, da sem spoznala na nekem razgovoru za službo zanimivega moškega, ki me je povabil v službo v svojo privatno firmo kot vodjo nekih skupin. Pravzaprav sem to sprejela kot izziv, vendar pa če mi ne bi bil on osebno všeč, ne bi tega nikoli verjetno storila.

Zakon karme je kot zakon težnosti – kar vržemo v zrak, pade na tla. Če smo dobri, se nam povrne dobro, če smo slabi, pa slabo. Temu ne moremo ubežati. To je zakon. Ampak Krišna v Bhagavad-giti pravi, da se rešimo karme oziroma posledic svojih dejanj, če se mu predamo. Kako je to mogoče?

To je mogoče, če z ljubeznijo darujemo svoje delo Vsevišnjemu Gospodu in nismo več pod vplivom materialnega obstoja. Tako je tudi z zakonom težnosti, ki učinkuje le v okviru zemeljskega ozračja. Ko se dvignemo nadenj, lahko lebdimo in zakon težnosti nima več pomena.

Višja zavest

Raven zavesti, ki vključuje vse tri ravni zavesti, se imenuje suprazavest ali »višja zavest«. To je raven popolne ustvarjalnosti, popolne zbranosti. Takrat je celota več od seštevka posameznih delov. Tedaj se zgodi premik v območje čistega bivanja. To bivanje je najvišji vir stvarstva v nas.

Nekaterim to stanje (stik zavesti z višjo zavestjo) uspe doseči skozi meditacijo, drugim med molitvijo, skozi obrede, ples... Vsi ga doživimo skozi proces, ki ga imenujemo »smrt«.

Ko v življenju ne vemo naprej, se sprašujemo kaj je narobe, kje smo delali napake in se ne znamo odločiti, niti ne vemo, kaj si želimo in če je prav to, kar si želimo, da se uresniči... nič ne vemo, začnemo se spraševati – v sebi iščemo odgovore na vprašanja, ki smo jih nekoč vedeli in strmeli proti njim.

V otroštvu smo si začrtali pot našega življenja, saj smo intuitivno vedeli kaj je prav in kaj ni. Imeli smo začrtano pot, ko smo se rodili, vendar so nas razne preizkušnje motile in odvračale od prvotnega namena, zaradi katerega smo se pravzaprav rodili, da ga uresničimo. Kakšen je moj namen, kakšen je smisel mojega življenja, kako izpolnim svoje poslanstvo v tem življenju, da bom srečno in polno živel?

Kje je tista pot, o kateri sem sanjal kot otrok in bil pripravljen na vse napore, da jih premagam, samo zato, da uresničim svoje sanje?

Zavest, podzavest, nadzavest

Toda zgodba o zakonitostih zavesti je še bolj zapletena. Večplastna je. Človeška bitja ustvarjajo in »vedo, kar vedo«, na treh ravneh izkustva: na podzavestni, zavestni in nadzavestni ravni.

Podzavestna raven je raven avtomatskih procesov: dihanje, utripanje srca, mežikanje... Tu so hipne rešitve problemov. Ko bi ne bilo avtonomnega delovanja in bi bilo tudi osnovne fiziološke procese potrebno zavestno nadzorovati, bi bila zavest preobremenjena; morda bi kar »pregorela«. Ne bi ji ostalo več manevrskega prostora za ukvarjanje s pojavi, ki se dogajajo v zunanjem svetu.

Številni hindujci verjamejo, da imajo veliko srečo, če umrejo v Varanasiju ob Gangesu, saj pravijo, da pride Šiva v uho umirajočega zašepetat ime Rame (Vsevišnjega Gospoda in izvora večnega zadovoljstva) in mu s tem zagotovi osvoboditev iz kroga rojstev in smrti. Zato veliko romarjev ob koncu življenja pride v Varanasi.

Sedel sem tako, da sem prek gorečih trupel opazoval sorodnike in prijatelje, ki so se bili prisiljeni spoprijeti s stvarnostjo smrti. Po sprevodu, ki sta ga po ulicah spremljala petje in jok, so telo položili na grmado iz drv, ga okrasili s svetimi predmeti ter izgovarjali molitve, mantre in sveta besedila. Obred se je končal tako, da je šel najstarejši sin ali najbližji sorodnik okoli trupla, ga poškropil z vodo iz Gangesa in z gorečo baklo zanetil grmado. Zažig mrtvega telesa pomeni osvoboditev duha, plameni pa predstavljajo Brahmo, stvarnika.

Narava in vesoljni razum sta uredila, da se vsak človek rodi kot vladar, kot kralj! Podoben je angelu, čist in nepokvarjen. Že golo temence sprejme ogromen tok podatkov iz vesolja. Vsakemu novorojencu prirojene sposobnosti omogočajo, da postane najmodrejše bitje v vesolju, podobno Bogu.

Zelo malo časa je treba, da obdari starše s srečo in blaginjo. Obdobje, v katerem ozavesti bistvo sveta in smisel človeškega bivanja v njem, traja vsega devet zemeljskih let. Vse, kar za to potrebuje, že obstaja. Starši ne bi smeli popačiti njegovega videnja realnosti, resničnosti vesolja in ga ločiti od najpopolnejših v vesolju.

Kompleksnost zavedanja

Naslednja trditev je zelo pomembna in  utegne bistveno vplivati na razumevanje stvarnosti: zavedanje je dvodelen proces, ki vključuje dve poti: do popolnega vedenja pride duša po poti skozi duhovni svet, do popolne izkušnje pa po poti skozi snovni svet. Ta dva svetova - duhovni in snovni svet - obstajata prav zato, ker je treba prehoditi obe poti.

Popolno zavedanje dosežeš le z združitvijo obeh - duhovnega in snovnega sveta - v popolnem okolju, v katerem se lahko vedenje in občutenje združita. Problem današnjega človeka je v tem, da je zavest o duhovnem svetu še zelo šibka, zapostavljanje duhovne plati pa vodi v neuravnotežen razvoj in prav takšen svet, ki nam zdaj poka po šivih.