Kako pomembno se počutim, ko me hvalijo, ko nekaj dobrega naredim, ko nekomu pomagam, ko mi je nekdo hvaležen. Pa se vprašam kdaj, ali ima to res tako veliko vrednost, da se lahko počutim pomembnega. Opravil sem le svojo nalogo, tudi če se mi nebi nihče zahvalil ali drugače izkazoval hvaležnost.

V tišini in zbranosti, ko človek umiri svoj um, nastopi stanje, ko začuti, da ni popolnoma nič bolj pomemben kot vsak drug, seveda tudi ni nič manj pomemben. Vsak opravlja svoje naloge tu na Zemlji po najboljši volji kot jih zmore. Res pa je, da je lenoba tista lastnost, ki lahko človeka spremeni v lenobo in ga »pohabi« tako, da dobi nerealne občutke. Stanje, v katerem se nahaja je škodljivo za samo bivanje oziroma za opravljanje nalog, zaradi katerih sploh živi.

Naloge, ki jih moramo opravljati vsak dan, vsak trenutek našega bivanja in sobivanja z drugimi so rast, duhovna rast, ki pripelje do sreče in zavedanja vsega kar se dogaja okoli nas, predvsem pa v nas samih. Vsi občutki, ki se jih potem zavemo, lahko postanejo kontrolirani in odpravljeni, če so škodljivi. Zavedanje sebe pomeni, da se počutimo del vesolja, del univerzuma, kot je vsaka celica našega telesa le del njega. Ne moremo zbežati ali se izogniti situaciji, ki jo moramo doživeti. Ne moremo preskočiti lekcije, ki se je moramo naučiti. Ni mogoče, da je vedno vse tako, kot bi si želeli, da smo mi sami kreatorji jutrišnjega dne. Lahko se naučimo s strpnostjo in zavedanjem usmerjati svoje občutke in čustva, ko vemo, kaj pomeni to za nas, kakšne posledice imajo negativna čustva in kakšne posledice prinesejo pozitivna ljubeča čustva.

Pomemben je samo ta trenutek, ki je sestavljen iz vdiha in izdiha. Ko se ga zavemo, lahko nadaljujemo svoje raziskovanje naprej. Prisluhnem svojim občutkom, kakšni so, ko mislim na nekaj lepega, ko mi je nekdo rekel ali naredil. Ali je to pomembno za nas in kaj spremeni to v nas. Ali smo srečni ali indiferentni, ali je naše zadovoljstvo in dobro razpoloženje odvisno od tega, kar nam naredijo drugi. Pomislimo dalje o svojih občutkih in stanju, ko nas nekdo žali, ko ne dela tako, kot bi si želeli ali nam škoduje. Kakšni so naši občutki v tem primeru? Če se pojavi: žalost, jeza, maščevanje in podobna negativna občutja je prav, da se jih zavemo in že takoj nato imamo možnost, da naredimo naslednji korak. Odločimo se, da se vedno potrudimo razumeti, da človek je v svojem srcu dober, da ni odvisno od nas, kaj on dela in kako se obnaša. To se nas ne tiče in zato lahko mirno ohranimo ljubeče, nežne in mirne misli. Zavedamo se, da lahko spreminjamo samo sebe, kar velja za vsakogar. Samo sami se lahko naučimo, da nas situacije, ki jih ne moremo spremeniti in zunanji dejavniki, ki so neodvisni od nas, ne bodo spravljali v slabo razpoloženje ali kako drugače vodili naša čustva.

Ni pomembno ali ima človek visoko izobrazbo ali je brez šole. Nič ni pomembno, da bi lahko temu pripisovali moč. Vsak ima svojo nalogo, naloga od vseh pa je le ena. Dobrota in ljubezen, ki premaga bolečino in vse kar nas bremeni. Tista ljubezen, ki se jo zavemo v tišini v vsakem vdihu, ki ga sprejme naše telo in v vsakem izdihu, ki gre iz našega telesa ven.

Tako kot imajo misli moč imajo naše besede še večjo. Kaj pa je resnica, pa je drugo. O tem se ne da ne misliti in niti govoriti. Resnico se lahko le čuti, če se ji prisluhne. Resnica je od Boga, ki jo razodeva skozi ljubezen v vsakemu posamezniku. Ko se zavemo te vseobsegajoče ljubezni, spoznamo svoje sposobnosti, da je mogoče živeti lepo v spoznanju moči lastne ljubezni, brez občutka veličine in pomembnosti.

Pred spoznanjem ljubezni v sebi nismo bili manjvredni, tako tudi sedaj, ko se zavemo Boga v sebi, nismo nič več vredni ali bolj pomembni. Vse ima svojo pot in vse je prav. Vsaka priložnost, ki se jo zavemo in prepoznamo, nas nauči novih spoznanj zakaj se kaj dogaja in zakaj se kakšna stvar dogodi ravno nam in ravno ta način, ko se je.

Ker v sebi hranimo vsa bogastva sveta, vsa spoznanja, saj je Bog v nas in mi smo del njega, del univerzuma, smo vsi eno. Naše počutje in misli, ki jih pošiljamo na bližnje, škodujejo tako nam, kot tistim, katerim jih pošiljamo. Nobena negativnost se ne izgubi, če se rodi v nas, vpliva na nas, obenem pa deluje tudi na tiste, na katere pomislimo. Ravno tako delujejo pozitivne misli, ljubezen, spoštovanje in vse, kar je dobrega in v mislih pošiljamo tistim, na katere mislimo. To je zavedanje.

Ravno zato pravimo, da si sami ustvarjamo jutri s tem, kako živimo danes. Sami smo tudi odgovorni za svoje misli, besede in dejanja, saj so del nas. Ko se zavemo, kako delujejo in kakšne so posledice, pa ne moremo več nazaj v nevednost, ampak gremo lahko le naprej v spremenjeni miselnosti z odgovornostjo ne le do sebe, ampak do vsega človeštva. S tem, ko pošiljamo ljubezen iz našega srca v mislih na druge, soustvarjamo lepši jutri in prispevamo k dobremu. Tudi to je zavedanje.

To je le drobtinica, za katero se lahko vsak človek zaveže, da bo deloval dobro in v smislu naravnih zakonov, da bo pošiljal ljubezen in mir v svet, v jutri, da bo našim otrokom lepo. Vse se začne pri sebi, spreminja lahko vsak le sebe, ljubezen lahko pošilja ljudem, namesto negativnosti (sovraštvo, jeza, maščevanje, ljubosumje,ipd.).

Nič ni pomembnejši tisti, ki to zna in nič manj tisti, ki tega ne zna. Želja in odločitev je stvar posameznika, saj ima vsak pogled in sposobnost dojemanja stvari na svoji razviti duhovni stopnji. Zato tudi ni prav, da komu kaj zamerimo, saj še ni prišel njegov čas. Kdaj pa bo, pa ne ve niti on. Skozi bolečino se rodi v človeku marsikatero spoznanje, ki ga pelje k dobremu. Dvomi, upiranja in nesprejemanja znakov, ki mu kažejo pot, pa le podaljšujejo trpljenja zaradi nevednosti toliko časa, da se človek ne zlomi. Torej? Imamo izbiro, ko se odločimo, da zmoremo, da smo vsi enakovredni, vsi božji otroci z enakimi možnostmi in sposobnostmi.