Smisel je nekaj osebnega
Za večjo kakovost življenja moraš raziskati, kdo si. Spoznati je treba samega sebe. Smisla in namena vsega, kar se dogaja, ne moreš spoznati, dokler ne veš, kdo si. Tako kot v zgodbi o orljem mladiču, ki se je izvalil v kurjem gnezdu. Vse življenje je posnemal piščance, ne vedoč, da je njegovo mesto visoko na nebu.

V resnici samega sebe ljudje poskušamo najti na vse mogoče načine in v vsemogočih stvareh: potujemo na oddaljene konce sveta, kjer bi se lahko "srečali",  udejstvujemo se v ekstremnih športih, kjer bi prepoznali svoje potenciale, omamljamo se z različnimi drogami, ki naj bi nam olajšale pot do sebe...

A vse to je iskanje na napačnem koncu. Tisto, kar iščeš, je moč najti le v tebi samem in ne izven sebe, za to pa ne potrebuješ posebnih zunanjih pogojev, pač pa tih, pomirjen um in mir v duši. Tako nas budisti prepričujejo že dve tisočletji.

Predstave, ki jih ima večina ljudi o sebi, so napačne. Posledica tega je, da se srečujemo z malodušjem, obupom, strahom, z nepremostljivimi problemi civilizacije, s krizo identitete, izgubljenim smislom življenja, samomori... Če si rečemo, da je človek, najvišji člen v verigi življenja, takorekoč ustvarjen, da bi lahko v miru užival krasote stvarstva, potem mora nekje biti napaka. A kje?

Ker vse počnemo z razumom, je napaka očitno tu. Očitno naše delovanje temelji na napačnih izhodiščih. Če želiš napredovati, moraš najprej preveriti privzeta izhodišča, neustrezna umakniti in napraviti prostor novemu. Novo miselno stavbo je smiselno graditi na trdnejših temeljih, sicer nima smisla, da se nove gradnje lotevaš.

Kakšen je resnični smisel življenja? Če se imaš za telo, je odgovor nedvomno drugačen  kot tisti, ko se imaš za dušo. Če si telo, zasleduješ le kratkoročne cilje in se ne meniš za dolgoročne posledice svojega ravnanja. Ta politika je več kot očitno napačna. Treba jo je opustiti, če ne zaradi drugega, vsaj zato, da bo še kaj ostalo zanamcem. Če se imaš za (večno) dušo, so cilji drugačni, saj je zanimivo še kaj drugega razen obdobja od rojstva do smrti. A če torej nisi (zelo prepričljivo) fizično telo, kako lahko zatrdno rečeš, da tudi koncept duše ni le nekaj, kar je nastalo v umu in nima zveze s tvojim resničnim bistvom?  V obeh primerih gre za koncepta uma, ki rasteta iz še bolj osnovnega izhodišča, da obstaja vzročnost. Ta trditev marsikomu ni prebavljiva, dokler se ne loti raziskave delovanja lastne zavesti.

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar
Vir: www.prisluhni.si