Prostor

Tako kot zvok ne more obstajati brez tišine, tako nobena stvar ne more obstajati brez nestvari - praznega prostora, ki omogoča bivanje. Vsako fizično telo nastane iz nič in se vrne v nič. Atomi so v glavnem prazni. Tisto kar je, je bolj podobno drhteči frekvenci kot delcem materije; kot glasbena nota. Budisti to vedo že 2500 let. Oblika je praznina, praznina je oblika (sutra srca). Praznina je bistvo vsega. Duhovni svet vse, kar je, prežema tudi kot prostor - znotraj in zunaj.

Praznina ali "nič", ne more postati objekt spoznanja. Ne morete ga razumeti. Lahko je vhod, če ga ne poskušate razumeti.

Prostor nima "obstoja". Čeprav sam nima obstoja, omogoča drugim stvarem obstoj. Tudi tišina nima obstoja. Kaj je bistvo sobe? Prazen prostor, ne pa slike in pohištvo. Ker je prostor "nič", je tisto, kar ni tu, važnejše od tistega, kar je. Občutite prostor, tako kot tišino. So vrata. Predmeti so objekti v vašem umu, prostor pa ne. Ko občutite prostor, um ostane brez besed. Ne morete razmišljati in se zavedati prostora - ali tišine hkrati.

Če nič razen "prostor" ne bi obstajalo, tudi vi ne bi vedeli zanj. Zaveste se ga šele potem, ko vidite v njem predmet. Predstavljajte sebe kot točko, ki plava v neskončnem praznem prostoru. Nič zvezd, sama praznina. Nenadoma prostor ne bi bil več neskončen; sploh ga več ne bi bilo! Ne bi bilo hitrosti, premikanja od ene do druge točke. Da bi razdalja in prostor obstajala, morata obstajati vsaj dve referenčni toči. Prostor prične obstajati, ko Eno postane dva ali dve milijardi, vseeno.

Svet in prostor nastaneta istočasno.

Nič ne bi moglo obstajati brez prostora, pa vendar je prostor - nič. Pred trenutkom velikega poka ni obstajal prazen prostor, ki bi čakal, da se napolni. Obstajalo je smo tisto Duhovno - Eno. Ko je Duhovno Eno postalo "deset milijonov stvari", je bil prostor nenadoma tu in omogočal eksistenco množici. Odkod je prišel prostor? Ga je ustvaril Bog, da bi namestil Univerzum? Seveda ne. Prostor je nič, torej nikoli ni bil niti ustvarjen.

Na nebu lahko opazujemo več kot 100 milijard galaksij, vsaka od teh pa je svoj svet z milijardami zvezd. Pa vendar, tisto kat vliva največje strahospoštovanje, je neskončnost vesolja, globina in mir, ki omogočajo tej veličastnosti, da obstaja. Nič ne more biti bolj veličastno od nepojmljive neskončnosti in miru prostora. A kaj je to? Praznina, neskončna praznina.

Tisto, kar se nam kaže kot prostor v našem univerzumu, in kar opažamo preko uma in čutil, je prav Duhovni svet, prikazan v zunanji obliki. To je "telo" Boga. A največje čudo je sledeče: ta mir in neskončnost, ki omogoča obstoj univerzuma, se ne nahaja le zunaj v prostoru; je tudi znotraj vas. Ko boste absolutno in popolno prisotni, se boste srečali z njim kot z mirnim, notranjim prostorom ne-uma. Znotraj vas je neskončna - ne njegova širina, temveč - globina. Prostorska širina je v končni fazi napačno dojeta globina - atribut transcendentalne stvarnosti.

Po Einsteinu sta prostor in čas povezana. Govori o kontinuumu čas-prostor. Čas je četrta dimenzija.

Gre za iluzijo, ki pa vsebuje zrno resnice. To sta dva bistvena atributa Boga, neskončnost in večnost, ki jih opažate, kot da obstajata zunaj vas. Znotraj vas imata čas in prostor notranja ekvivalenta, ki odkrivata njuno pravo naravo. Medtem ko je prostor neskončno globoko kraljestvo ne-uma, je notranji ekvivalent časa - prisotnost, zavest o večnem sedanjem trenutku. Zapomnite si, da med njima ni nikakršne razlike. Ko prostor in čas znotraj dojamete kot Duhovni svet, kot ne-um in prisotnost, bo zunanji prostor in čas še naprej obstajal, a bo mnogo manj pomemben. Svet bo še naprej obstajal za vas, a vas ne bo več omejeval.

Vsaka oblika je v veliki meri nestabilna, zato prinaša strah. Vsaki obliki je sojeno, da se razgradi. Nič na svetu nima takšne vrednosti, da bi večno obstajalo. A če bi nekakšni kozmični pretresi pripeljali do zaključka fizičnega sveta, bi duhovni svet ostal nedotaknjen.

Spoznanje je bližje, kot se zdi

Poznavanje in razumevanje zavesti je ključ do razumevanje vesolja in sebe. Kdor želi uresničiti resnično duhovno rast in doseči globoko spoznanje objektivne stvarnosti, ne potrebuje duhovne avanture v Indiji, guruja ali duhovne univerze. Vse to mu je dostopno brez vseh pripomočkov. Vstopiti mora le skozi enega od vhodov v duhovni svet. Eden najmočnejših vhodov je - zavestno vstopanje v sedanji trenutek; s polno pozornostjo, z utišanim umom in občutenjem notranjega telesa dosežemo višjo zavest. Odpre se čaroben svet, iz katerega izhajamo. Svet, ki ga nosimo v sebi, a si vse življenje prizadevamo, da bi ga spoznali - zunaj sebe. Zunaj sebe ga (se) iščemo zaman.

Treba je le - prisluhniti.

Zoran Železnikar
Vir: www.prisluhni.si