Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Uzaljenost-Grobost-Ocitki-Ego-Greh

O smislu in namenu 4.del sreda, 13. avgust 2014 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Razumevanje bistva - v praksi Poglejmo si preprost primer iz življenja, ki kaže, kako delujemo.  Denimo, da ti je nekdo na neprijazen, grob način očital, da si neko stvar napravil narobe. Nemudoma si reagiral na ustaljen način - spotaknil si se ob obliko in vsebino. Dotični te je z neprijaznostjo in grobostjo razžalil - in tako je užaljenost prvi, čustven odziv, ki se pojavi neposredno po izrečenih izjavah. Čutiš se napadenega in prizadetega. A kdo je prizadet? Podoba o tebi samemu! Napaden je tvoj ego, tisti, za katerega se izdajaš. Toda - ali si ti - tvoj ego? Si ti skupek podatkov o tebi, o tvojih sposobnostih, dosežkih, tvojih lastnostih, boleznih...? To je tvoj ego. Ali si to res ti? Če to nisi ti, potem nisi bil napaden! Tvoja užaljenost je odveč. In ko se čustva nekoliko umaknejo, da lahko tudi razum pride do besede, pričneš takoj analizirati, kako bi se ubranil napada. Pričneš razmišljati, kaj lahko rečeš v svojo obrambo, sebi v opravičilo. A zopet - zakaj bi se moral opravičevati? Storjena napaka ni nič takega, kar se človeku ne more primeriti.Napaka je tudi učiteljica, ki pomaga k novemu znanju. Je pravzaprav darilo (pametnemu), saj omogoča pridobitev znanja, ki obvaruje pred ponovitvijo slabe izkušnje. Tistemu, ki ti očita napako, se lahko zahvališ, saj ti je omogočil prepoznavo tistega, kar sam (dotlej) nisi videi (vedel). Oblika sporočila ni najbolj pomembna. Pomemben je njegov smisel in namen. Pa storimo še korak naprej. Tisti, ki te je užalil, je ustvaril priložnost, da se vidiš, prepoznaš v položaju, ki ni običajen. V položaju, ki odkrije tvojo skrito (morda tudi senčno) stran. Ko opazuješ tvoj lasten odziv na dejanje, spoznavaš nekaj zelo pomembnega: svoja čustva. Čustva so pokazatelj globljih prepričanj, ki ti krojijo življenje. Če so ta prepričanja zasnovana na napačnih izhodiščih, so zate obremenjujoča, kar naredi tvoje življenje težko. Le tako, da se soočiš z lastnimi čustvi, lahko prepoznaš, ali so ta ustrezna ali ne (tu merimo predvsem na negativna čustva, ki nas obremenjujejo). Užaljenost na primer temelji na strahu zaradi slabe samopodobe. Zakaj imam slabo samopodobo? Zakaj mislim, da me drugi ne cenijo? Zakaj se sam ne cenim? Ali je ta strah upravičen? Tako naposled prideš do spoznanja, da so tisti, ki so tebe neprijazni ali celo "sovražni", tvoji najboljši učitelji! In zdaj se vprašajmo, kaj loči tistega, ki je (ob istem dogodku) užaljen in se brani, od tistega, ki ni užaljen in se zahvali? Samorazlično gledanje na dogodek, različno vrednotenje, ki sloni na drugačnih prepričanjih, drugačnem znanju. Katero gledanje je pravilno? Tisto, ki temelji na večji objektivnosti (popolnejši resnici). In če celovite Resnice ne poznaš- pravilnejše je tisto znanje, ki vključuje več resnice o nas samih. Treba je torej spremeniti znanje tako, da bo vključevalo več spoznanj o nas samih. Smisel kritike je, da omogoči kritiziranemu, da se nauči kaj o sebi. Njen namen je omogočiti hitrejšo duhovno rast in samospoznavo. Kritika ti lahko (če znaš opazovati) odkrije, kakšen si. Vsi odgovori in spoznanja, ki niso v skladu z Resnico o tem, kakšen si, vsi odgovori, ki so povezani z lažno identifikacijo, so boleči. Ta bolečina je energija, ki nas žene naprej, dokler ne spoznamo, kakšni smo. A to nam zares postane jasno šele, ko se pričenjamo zavedati, kdo smo. Ker se osredotočamo na obliko in vsebino, tudi v trpljenju in bolečini ne prepoznamo tistega, kar v resnici sta. Sta namreč koristna instrumenta narave, ki nam sporočata, da nekaj počnemo narobe. Mi pa jih imamo za bič usode, smolo, nesrečo in podobne napačne predstave in zamujamo edinstvene priložnosti za učenje. Velja se tudi spomniti, da so vse stvari relativne. Denimo, da je umrl človek, ki si ga dobro poznal. Je to zate žalosten dogodek? Morda. Morda pa tudi ne, če je bil to tvoj največji sovražnik. A modri bi ti, da je v tem primeru to zate še večja izguba, saj si izgubil človeka, ki ti je najbolj pomagal k duhovni in osebnostni rasti. Možna pa so še druga tolmačenja, na primer neosebna: smrt enega je priložnost za drugega. Smrt napravi prostor za novo. Smrt je nujen pogoj za rojstvo. Brez smrti ni rojstva... Tudi v tem primeru grozljiv prizvok smrti zbledi. KONEC Zoran Železnikar Vir: www.prisluhni.si Komentarji (1) www.pozitivke.net