Brez radostnih trenutkov tudi radostnega življenja ne more biti; pa vendar se tolikokrat tako ženemo za lepšim življenjem, da pozabimo na lepe trenutke.
Danes je k meni na pogovor prišla gospa, ki mi je takole opisala svoj problem: »Počutim se na smrt utrujeno. Že dolgo nimam sploh nobenega časa zase več. V službi me čaka strokovni izpit; doma adaptiramo hišo; imam tri osnovnošolce, s katerimi se moram učiti; na vrtu mi solato prerašča plevel; za povrh so si otroci lani tako želeli psa, da smo ga kupili, sedaj pa je vsa skrb zanj na meni. Želim si le, da bi se lahko naspala in spočila.
Nobenega veselja več ne čutim, samo skrbi, odgovornost in delo. Kakšen dan se popoldne malo uležem, da bi se spočila, ampak imam takoj slabo vest, da ležim, če me čaka toliko dela. Ne zdi se mi pravično, da se moj mož obnaša, kot da ne vidi, koliko dela je z gospodinjstvom, otroci in vrtom.
Po konci me drži samo še misel, da bomo čez dve ali tri leta iz najhujšega ven, potem pa bo menda le prišel čas tudi zame in bom končno lahko naredila nekaj za svojo dušo. Že zdaj bi tako rada počela kaj, kar bi me res veselilo, ampak kaj, ko še ni časa za to.«
Česa gospa ni vedela? Da ne more pričakovati, da se ji bo življenje spremenilo, dokler ne bo sama spremenila svojega pogleda nanj. Če bo še naprej ostajala utrujena, brez veselja in z občutkom slabe vesti vsakič, ko si privošči malo počitka, se ji tudi po dveh ali treh letih življenje ne bo bistveno izboljšalo, čeprav bo do takrat opravila strokovni izpit, zaključila z adaptacijo in bo imela manj dela z otroci. Prišle bodo nove situacije, v katerih se bo počutila tako kot danes: preobremenjeno in preutrujeno. Pa ne zato, ker bi ji življenje hotelo nagajati, ampak ker s svojimi današnjimi občutji ustvarja nove okoliščine, v katerih se bo počutila enako slabo, kot se počuti danes.
Jasno je, da nekaterih vlog, ki smo jih v življenju sprejeli, ne moremo kar tako opustiti. Za gospo je verjetno dobro, da opravi strokovni izpit, hiše ne more pustiti na pol adaptirane, otrokom pa ne bo odrekla pomoči, če jo potrebujejo. Bistvo njene težave je, da se ob tem počuti žrtev. Žrtev pa se počuti, ker misli, da mora zaradi vsakodnevnih obveznosti žrtvovati svoje veselje. In tako tudi živi: iz svojega urnika je črtala vse, kar ni delo in skrb za druge. Očita si celo, če se za kratek čas uleže. Dokler bo mislila, da je žrtev, bo ustvarjala nove okoliščine, v katerih se bo znova počutila kot žrtev.
Če zaenkrat gospa ne more spremeniti svojih obveznosti, kaj pa lahko spremeni, da bi si pomagala? Spremeni lahko odnos do svoje situacije. Na primer: povedala je, da si vzame počitek, vendar si ob tem dopoveduje, kako nima časa in se zato počuti krivo. Čeprav počiva, se z občutkom krivde ne more počutiti lepo. Precej drugače bi bilo, če bi o minutah, ki si jih vzame za počitek, mislila kot o času, ki ga ima in je samo njen, kljub vsem obveznostim. Že tako majhna sprememba v dojemanju bi izboljšala njeno razpoloženje, z boljšim razpoloženjem pa bi kmalu prišle tudi konkretne spremembe. Morda bi ji mož in otroci raje pomagali, potem, ko bi jo večkrat videli nasmejano in dobre volje. J
Brez radostnih trenutkov tudi radostnega življenja ne more biti; pa vendar se tolikokrat tako ženemo za lepšim življenjem, da pozabimo na lepe trenutke. 
