V človekovem življenju delujeta dve Volji: Volja za Sebe in Volja za Vse. Delovanja, ki jih navdihujeta ti dve Volji, bi lahko ustrezno opredelili kot sebičnost in bratstvo. Zlo sebičnosti počiva v njeni izključevalnosti; dobrotljivost bratstva počiva v prepoznavanju človekove obveze do celotnega človeštva, ker je temeljna narave vseh ukoreninjena v duhovni univerzalnosti.

Ker “Za voljo stoji želja,” lahko sebičnost oživlja Voljo za Sebe s tako silovito nevarnostjo, da človek divje živi za samega sebe, to je, zoper sočloveka, z vidnimi rezultati kriminala in vojn na vsakem koraku.

Velikokrat v preteklosti so se sistemi menjavali z revolucijami. Ko je nepravilna politika ali razpihovanje strasti, čustva pripeljala do vrelišča, je nastopil čas sprememb, ki pa so se lahko izvršile le s korenitim obratom v drugo smer. Tudi v naših življenjih so občasno potrebne revolucije, a le malo je takih, ki so pripravljeni žrtvovati svoj vsakdan, da bi morda pridobili na kvaliteti življenja. Zagotovila nam ne more nihče dati, a gibanje je velikokrat podobno izgubljenemu človeku, ki se v gozdu vrti v začaranem krogu, ko išče pot.

Sprememba je odziv brezizhodnega stopicanja na mestu, a vsakemu človeku beseda "breizhodno" pomeni nekaj drugega. Ujamemo se na vsako najmanjšo bilko, samo da nam ne bi bilo treba zaorati po naših navideznih poteh. Tako lahko, in tudi velikokrat pride, do posledične otopelosti, zagrenjenosti in brezizhodnosti - kar pa lahko imenujemo z eno besedo tudi depresija. Ljudje, ki ne zmorejo narediti preobrata so nevarni sami sebi, a zelo težko vidijo izhod iz temačnega tunela brezizhodnosti.

Ko se v človekovem srcu prebudi duša, se začnejo spreminjati njegove vrednote. Duša pripelje v srce nova občutja, prepoznanja in nove potrebe. Deluje kot notranji magnet, ki spodbuja delovanje v dobro drugih in sebe. Če se kot osebnost uglasimo s to težnjo, postaja naše življenje bolj pretočno, polno in učinkovito. Duša je center tistega, kar je v človeku najbolj plemenito, ozaveščeno, ljubeče in modro.

Tisto, kar nas notranje napaja z neuklonljivo voljo, ki so jo mnogi ljudje znali izkazati in izraziti: da ne odstopamo od tistega, kar notranje prepoznamo, da je prav. S prisotnostjo duše se v človeku aktivira posebna notranja sila, notranji kompas, ki ga lahko imenujemo duhovna etika. Ta postane nekaj tako naravnega in samo po sebi umevnega – kot naša lastna notranja težnja in potreba – da želimo in hočemo ravnati v njenem duhu.

»Tisočletja smo ljudje izkoriščali fizično moč konjev za lažje in hitrejše premagovanje razdalj. Zadnja desetletja pa prihaja v ospredje njihova notranja moč, s katero ljudem pomagajo h krepitvi notranjega stanja duha.«

Karin B.

Kako do notranjih moči?

- Z aktivnimi energetskimi vajami

Iz naše podzavesti se vsakodnevno dvigajo stara sporočila, ki so nekoč bolj ali manj uspešno vodila naše prednike skozi življenje. Stara sporočila so preživeti vzorci, ki nikakor niso več v skladu s potrebami sodobnega človeka. So ovira do svobodnega in lahkotnega življenja.

Kaj pa duša?
Ker življenje ni pojav, ki bi ga znanost znala pojasniti, je bilo treba neljubi manjko z nečim nadomestiti. Absurdno bi bilo, da bi se z življenjem in duhovnimi fenomeni srečevali, a jih ne bi mogli obravnavati, ker bi ne bilo verbalnih orodij za popis določenih nesnovnih pojavov. Religija je ponudila koncept duše.

O nesnovni, "duhovni" naravi človeka so govorili že od pradavnine, zato to ni bilo nič čudnega, da so te ideje privzeli tudi v krščanstvo. Toda zanimivo je, da duše in duha tudi krščanska Biblija ne opredeljuje natančneje, ne podaja kake oprijemljive razlage teh pojmov, temveč jih le uporablja, kot bi bila nekaj samo po sebi umevnega. Telo naj bi postalo "živo", ko se vanj spusti Duh v obliki duše.

Čudež, imenovan telo
Človeško telo je inteligenten sistem s kopico samodejnih mehanizmov, ki pravzaprav živi svoje življenje. Sporočila, ki nam jih pošilja, in ukazi, ki mu jih dajemo, puščajo vtis, da smo mi in telo eno, toda to je le utvara.

Telo se pojavi na ravni uma. Znotraj telesa se pojavi opazovalec, zunaj pa - svet, ki ga opazujemo. Opazovalec in njegovo opazovanje kot tudi opazovani svet se pojavljajo in izginjajo hkrati. Nad vsem tem je praznina. Ta praznina je ena za vse.

Um - sluga, ki je postal gospodar
Če bi lahko govorili o krivcih, da človek (še) ni Človek, potem bi bil um nedvomno med glavnimi kandidati. Um, ki je omejeno orodje zavesti, je postal tako pomemben, da smo se pričeli z njim istiti, in to tako zavzeto, da smo pozabili svoje pravo poreklo. Nič presenetljivega, kajti kar si, je nemogoče popisati z besedami in razumeti z umom; lahko le poveš, kaj nisi. In ravno tu leži njegova bodoča vloga: namreč, da ti pomaga dojeti, kaj nisi.

Toda um gledati v negativni luči bi bila napaka; on je namreč nenadomestljiv pripomoček zavesti, ki s pomočjo mentalnih kategorij - prostora, časa in vzročnosti, naslika na platno tvoje zavesti prizore, ki jih imenuješ svet.

Materija in zavest
Materialistično pojmovanje uči, da je svet ločen od nas in da se mi kot materialna bitja nahajamo v svetu, ki ga lahko opazujemo. Materialni svet, ki obsega vse pojavno vesolje, naj bi bil potemtakem nekaj primarnega, absolutnega, in obenem od nas neodvisnega, nekaj, kar naj bi imelo svoje ločeno življenje. Verjamemo, da potem, ko umremo, ta svet obstaja naprej; truplo se spremeni v »prah«, zavest pa izgine, se izgubi neznano kam.

Materialističen nazor tudi predpostavlja, da je človek materialno bitje, ki ima možgane, zavest pa je nesnovni fenomen, ki se pojavi oz. razvije v možganih. Možgani naj bi bili center zavesti in potemtakem nujen pogoj za njen obstoj. Če se zavest lahko pojavi le v možganih, to pomeni, da je telo primarno in nujno za obstoj zavesti.

Kaj lahko pomaga do tega?

Beseda bo tekla o tem, da se ne obremenjujemo z izpolnitvijo naših ego želja, konceptov, načrtov, da nismo pogojeni z našimi predstavami, pričakovanji, a smo vseeno polno aktivni, dejavni, ljubeči, zadovoljni, mirni in odgovorni v tem in do tega kar nam prinaša življenje.

Gre za osvobojeno, nepogojeno stanje zavesti, ki zdravi dušo in telo ter pomaga k boljši, popolnejši uporabi naših življenskih danosti in manj stresni uskladitvi z realnostjo življenja. Zavedanje, da smo del žive neskončne inteligentne celote, ki je večna in popolna lahko pripomore do ponižnosti pred Bogom, kakor bom v nadaljevanju naslavljal to breznejno enost vsega kar je.

Lažni in resnični jaz
Ideje »jaz« ne smeš mešati s svojo osebnostjo (imenujemo jo tudi »persona«), ki je le skupek predstav o tebi v umu. Um je orodje zavesti.

Ker pač skoraj vse, kar dojemaš, dojemaš z umom, mora imeti ta za vse, kar zaznava, neko predstavo, prispodobo, ki je seveda le opis, kazalec, simbol za tisto. In tudi za tebe samega si postopoma zgradi nek opis - "lažni jaz" ali "ego" - ki je sestavljen iz minulih dogodkov (spomina!), podatkov (ime, priimek, poklic, spol...) in mnenj ter opažanj (tebe samega in drugih) o tistem, kar si. Iz tega postopoma gradi tvojo osebnost, ki pa niti po pomoti ni tisto, kar v resnici si.

Brezčasni »jaz sem«
Občutek »jaz sem« ni odvisen od prostora in časa. Kadarkoli in kamorkoli greš, je s tabo, nespremenljiv. Ta občutek, ki te povezuje s tvojim bistvom, je prostorsko neomejen in brezčasen (večen; večnost je »neprestani sedaj«). Občutek »jaz sem« nastopa le v sedanjem trenutku, ni pa ga v spominih ali v prihodnosti, ki nastane kot novi sedaj.

Sedanji trenutek je zato tako prepričljiv in resničen, ker se v njem nahaja občutek »jaz sem«. V njem se nahaja življenje.

Center zaznavanja
Drugi del zaznave »jaz sem« - občutek »jaz« - prav tako ni le ideja v umu, temveč neko globlje zavedanje, ki je neodvisno od drugega dogajanja v umu. »Jaz« pomeni, da obstaja neka identiteta, ki je ločena od vsega ostalega.

Prav zaradi ločenosti entitete »Jaz« (opazovalca, priče) od vsega ostalega je možno opazovanje in spoznavanje vsega, kar opažaš. Brez ideje »jaz« bi ne imel kdo spoznavati! Opazovalec in opazovano sta ločena; oko mora biti izven predmeta, ki ga opazuje.

Prinašalec življenja
Vse kar doživljaš, se slika v tvoji zavesti, a le, če si – pri zavesti. Zavest je nedvomno bistvenega pomena za življenje. V zavesti doživljaš vse mogoče vtise in predstave in se ukvarjaš z neštetimi idejami. Toda poglobljen razmislek pokaže, da nobenega svojega prepričanja, opažanja ali ideje ne moreš potrditi z dokazom, ki bi ti jamčil, da gre za dejanski odraz resnične stvarnosti; vse so le gibanja, oblike in predstave v zavesti.

V drugih besedilih te sekcije smo spoznali, da je izjema ena sama ideja, ki ne more biti lažna: to je ideja »jaz sem«. Dokaz je preprost: če bi bila ta ideja lažna, bi ne bilo nikogar, ki bi naše življenje živel.

Svet je v tebi
Po materialističnem gledanju obstaja snovni svet izven nas, v katerem se nahajamo tudi mi; obstaja ne glede na naše bivanje. Vendar pa te trditve prav z ničemer ne moremo potrditi. Nikakršnega dokaza nimaš, da tisto, kar vidiš, v nekem objektivnem zunanjem snovnem svetu zares obstaja.

Ko v naravi gledaš drevo, ne vidiš zares drevesa. V tvoji zavesti se pojavi le ideja o drevesu, ki jo vidiš kot prepričljivo prostorsko sliko, tvoji čuti pa ti vrnejo povratno informacijo o »pristnosti« drevesa, če se ga dotakneš. Toda vse skupaj se dogaja le v tvoji zavesti. Tudi občutki (vid, tip) so le senzacije, ki so še vedno plod tvoje zavesti.

Trdosrčni Oče?
Marsikateremu kristjanu (morda tudi nekristjanu) se ob evangeljskih poročilih o Jezusovem trpljenju, še posebej v postnem času, porodi misel, kako trdosrčen je (bil) nebeški Oče. V svoji užaljenosti zaradi človeških grehov je zahteval od svojega Sina, da mora pretrpeti vrsto telesnih in duševnih muk ter končno zapuščen in zasramovan umreti na križu. Jezus nam je v priliki o izgubljenem sinu naslikal čudovito podobo dobrega očeta, ki sinu vse odpusti.

Bog Oče pa je videti bolj zamerljiv od opisanega človeškega očeta. Njegovi zahtevi po pravičnosti je bilo zadoščeno šele, ko je njegov Sin človeško krivdo opravičil s prelitjem svoje krvi. Če dodamo, kar je povedal sveti Tomaž Akvinski v pesmi »Molim te ponižno...«, da bi ena sama kapljica Jezusove krvi mogla oprati grešne madeže vsega sveta, se vprašamo, zakaj je moral Jezus toliko trpeti ter preliti ne eno samo, marveč vseh kdove koliko tisoč kapljic svoje krvi. Drugače vprašano: ali je za odrešenje sveta Oče zares zahteval tako veliko bolečin in muk svojega Sina?

Realno in nerealno
Žal med seboj ne znamo komunicirati drugače, kot z besedami. Besede imajo omejeno uporabnost, a mi se ne zavedamo njihove omejenosti in zato bredemo v vse hujše težave. Naše plemenite ideje so skaljene z neplemenitim delovanjem. Govorimo o Bogu, Resnici, ljubezni, a namesto neposrednega izkustva se ukvarjamo le z definicijami. Namesto, da bi širili in poglabljali delovanje, izpopolnjujemo zgolj definicije, ki ne odražajo resničnega življenja. In pri tem si domišljamo, da vemo vse, kar je moč vedeti!

Neprestano si prizadevamo spoznati Resnico. A tisto, kar doživljamo kot svet, je (kot bomo spoznali) le iluzija v naši zavesti, maya, in ima le relativno vrednost. Postavlja se vprašanje, kaj je resnično. Ali obstaja kak kriterij, s katerim bi lahko ločil resnično od neresničnega?

»Ne moreš biti v miru, če se greš vojno.« Mateja Kunc

Partnerja ne moremo spremeniti, najin odnos pa lahko.   

V torek sem dobila pismo Bojane, mlade ženske, s katero sva se pred nekaj meseci na svetovanju pogovarjali  o njenem partnerstvu.  Takrat je bila dobri dve leti poročena, na porodniški s prvim otrokom. Takole piše:

»Ko sem prišla k vam, sem bila tako prizadeta in jezna na moža, da sem razmišljala o ločitvi, čeprav imava majhnega otroka. Pred poroko sva bila veliko zunaj, imela sva skupne prijatelje, veselile so naju podobne stvari. Po poroki, še posebej po rojstvu Jakoba, pa se je vse spremenilo.  Cele dneve sem bila sama z njim. Mož je prihajal domov pozno, največkrat je tudi po večerji obsedel za računalnikom in delal. Najinega skupnega časa ni bilo več.

Naloga, ki se skriva za zgornjim naslovom, se zdi vse prej kot lahka. Pa vendar se na koncu evolucije človeka uresniči. Potrebna sprememba se zgodi le v umu. Toda zakaj čakati - proces lahko močno pospešiš, če se le odločiš za to in se oborožiš z nekaj vztrajnosti. Nagrada za to dejanje presega pričakovanja.

Običajen človek, pravzaprav humanoid, se od živali le malo razlikuje. Med človekom in Človekom je približno takšna razlika kot med človekom in živaljo, kaže pa se v tem, da se Človek zaveda svojega bistva in svojih potencialov, človek pa ne. Prav to vedenje mu da neverjetno moč in sposobnosti, ki ga povzdigujejo daleč nad človeka.

Piše: Natalija Pavlin v novi številki Karme plus

V življenju potrebujemo ravnovesje, potrebujemo različne tehnike za fizično moč in agilnost, za čustveno ravnotežje in potrebujemo hrano za dušo. Meditacij je veliko vrst, najbolj znane so vizualizacije, kjer uporabljamo um in svojo domišljijo, najtežja pa je zen meditacija – mirovanje brez misli oz. brez 'obešanja' na misli. Poznamo pa še različne druge meditacije, ki nam omogočajo tudi sproščanje svojih potlačenih čustev ali strahov iz podzavesti.

V vseh primerih pa je pri meditaciji velik poudarek na dihanju, pa naj bo to čim bolj neopazno, počasno dihanje, mogoče globoko, intenzivno dihanje ali pospešeno dihanje, ki je usklajeno z gibi telesa. Izbira je res velika in vsakdo lahko zase najde meditacijo, ki mu najbolj ustreza.

2 Korinčanom 4,16

„Zato ne omagujmo. Nasprotno, čeprav naš zunanji človek razpade, se naš notranji iz dneva v dan obnavlja. Naša trenutna lahka stiska nam namreč pripravlja čez vso mero težko, večno bogastvo slave, ker se ne oziramo na to, kar se vidi, ampak na to, kar se ne vidi. Kar se namreč vidi, je začasno, kar pa se ne vidi je večno.“

Stvari, ki jih kakorkoli izkusimo z našimi petimi čutili, so materija. Materija pa v resnici ni prava resničnost, je iluzija. Zakaj?

V neki družini je sinček Andrejček, tako kot večina otrok, prav veselo sestavljal kocke. Sestavljal jih je tako, da ni bilo podobno nobeni stvari. Tedaj je stopil k Andrejčku oče, si ogledal izdelek in mu rekel: " Poslušaj, zakaj ne bi iz vseh teh kock postavil hiše! "

In res. Bil je navdušen nad zamislijo. Hitro je začela rasti hiša iz kock. Kmalu pa je prišel večer in Andrejček je ves navdušen prinesel izdelek k očku in zaklical " Poglej, kaj sem naredil ! " Oče si je ogledal hišo iz kock, ga pohvalil in mu rekel: " Tako, zdaj pa kocke spravi nazaj v škatlo in se odpravi spančkat. " Andrejčku se je čelo kar nabralo in solzice so spolzele po njegovih ličkih.

Sprejemanje je tako pomembna stvar, da so jo nekateri poimenovali “prvi zakon osebne rasti”. Sprejemanje preprosto pomeni to, da vidimo stvar takšno kot je in rečemo: “Takšna je ta stvar”.

Sprejemanje ni odobravanje, strinjanje, dovoljevanje, pooblaščanje, kaznovanje, rivalstvo, dogovarjanje, vdanost, sočutje, podpiranje, potrjevanje, ohranjanje, zagovarjanje, odtegovanje, preverjanje, krepitev, vzgajanje, opogumljanje, pospeševanje, promoviranje, dodajanje, dajanje potuhe ali kaj podobnega.

Bistvena vrednost učenj Prastare Modrosti, Filozofije Življenja, počiva v dejstvu, da jih je mogoče uporabiti v vsakodnevnem življenju in prakticirati kot način življenja. Dandanašnji svet najbolj potrebuje Etiko - religiozno-filozofski sistem mišljenja, utemeljen na najvišjem etičnem ravnanju.

Postali smo pogojeni od kriminala, neobčutljivi za nepravičnost, brezčutni za izkoriščanje in navajeni na prelivanje krvi, preganjanje, vojna stanja, uničevanje človeških življenj in korupcijo človeškega obnašanja. Nobena od obstoječih institucij organizirane religije ni sposobna zaustaviti toka tega moralnega padanja, in to predvsem zato, ker ni nobena sposobna priskrbeti kakršnih koli trdnih znanstvenih temeljev glede potrebe po etičnem ravnanju.