»Ne moreš biti v miru, če se greš vojno.« Mateja Kunc Partnerja ne moremo spremeniti, najin odnos pa lahko.
V torek sem dobila pismo Bojane, mlade ženske, s katero sva se pred nekaj meseci na svetovanju pogovarjali o njenem partnerstvu. Takrat je bila dobri dve leti poročena, na porodniški s prvim otrokom. Takole piše:
»Ko sem prišla k vam, sem bila tako prizadeta in jezna na moža, da sem razmišljala o ločitvi, čeprav imava majhnega otroka. Pred poroko sva bila veliko zunaj, imela sva skupne prijatelje, veselile so naju podobne stvari. Po poroki, še posebej po rojstvu Jakoba, pa se je vse spremenilo. Cele dneve sem bila sama z njim. Mož je prihajal domov pozno, največkrat je tudi po večerji obsedel za računalnikom in delal. Najinega skupnega časa ni bilo več.
Postajala sem nezadovoljna, slabe volje, počutila sem se izigrano, zakona in starševstva si nisem tako predstavljala. Vsakič, ko sem mu poskušala dopovedati, da ne more tako, sva se skregala. Nikoli mi ni hotel dati prav, nasprotno, po njegovem sem bila samo jaz kriva za vse najine prepire. Včasih sva še dneve po tem, ko sva se sporekla, užaljena in prizadeta ignorirala drug drugega. Takrat sem si v resnici najbolj želela, da bi me objel in rekel, da me razume, da imam prav in bo odslej več z mano.
A mu tega nisem mogla pokazati, ker se mi je zdelo, da bi poteptala lastna načela, če bi popustila. Namesto tega sem se še bolj trudila, da bi razumel, kako sem prizadeta zaradi njega in kakšno škodo nama dela, ker svojo službo postavlja pred družino. A nisem dosegla nič drugega, kot še več prepiranja. Nekega večera me je vprašal, ali bi imela kaj proti, če bi s prijatelji ob petkih zvečer igral nogomet. Izkazalo se je, da so imeli igrišče že rezervirano. Celo noč sem na smrt prizadeta prejokala v mislih na ločitev, naslednji dan pa sem začela iskati nekoga, s katerim bi se lahko pogovorila.
Že v prvi uri najinega pogovora mi je postalo jasno, da si ne želim ločitve, ker imam moža rada in želim ostati z njim. O ločitvi sem razmišljala, ker sem se počutila nemočno in nesrečno, ne pa, ker bi si jo želela. Rada bi bila srečna, pa nisem bila, ker sem verjela, da je moja sreča odvisna od moža, ki je živel drugače, kot sem si želela. Do konca najinega pogovora sem slišala stvari, zaradi katerih sem lahko na svojo situacijo pogledala popolnoma drugače. Razložila ste mi, zakaj moža ne morem spremeniti, kljub temu pa lahko spremenim najin odnos in sem v njem srečna.
Najin odnos sem videla v drugačni luči, ko sem razumela, da čisto vsi ravnamo, kot ravnamo, zaradi sebe in ne zaradi drugih. Šele takrat sem lahko razumela in verjela, da ima rad svojo službo in veliko dela, ker si želi uspeti. To je bilo zame neznansko olajšanje. Spoznala sem, da je bila moja nočna mora strah, da mu ni več do mene, ne pa to, da ne bi zmogla sama z Jakobom, ko ga ni bilo doma. Že prej mi je tašča večkrat ponujala pomoč, vendar je nisem hotela sprejeti, ker sem po tihem upala, da bo moja obremenjenost moževa slaba vest in bo zato več doma.
Ko sem na njegovo odsotnost pogledala z drugimi očmi, nisem več čutila potrebe, da mu kažem svojo prizadetost in ga krivim zanjo, pa čeprav za ceno večnih konfliktov. Naučila sem se ceniti njegov odgovorni odnos do službe. Stalna napetost med nama je popustila. Takrat sem razumela, kaj ste mislila, ko ste rekla, da ne moremo biti v miru, če se gremo vojno. Pa tudi, kaj pomeni, da naša sreča ni odvisna od drugih, ampak od prepričanj, ki jih imamo o sebi in drugih. Ne počutim se več žrtev. Vem, da je za moža petkov nogomet s prijatelji fizična sprostitev, ki mu jo privoščim. Sedaj tudi jaz ob petkih igram odbojko, našega Jakoba pa takrat razvaja babica.»
Hvala, draga Bojana, da sem lahko objavila vaše pismo.
