Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20100801211348868




Iz človeka - Človek 8.del

sreda, 22. april 2015 @ 05:02 CEST

Uporabnik: Pozitivke

Materija in zavest
Materialistično pojmovanje uči, da je svet ločen od nas in da se mi kot materialna bitja nahajamo v svetu, ki ga lahko opazujemo. Materialni svet, ki obsega vse pojavno vesolje, naj bi bil potemtakem nekaj primarnega, absolutnega, in obenem od nas neodvisnega, nekaj, kar naj bi imelo svoje ločeno življenje. Verjamemo, da potem, ko umremo, ta svet obstaja naprej; truplo se spremeni v »prah«, zavest pa izgine, se izgubi neznano kam.

Materialističen nazor tudi predpostavlja, da je človek materialno bitje, ki ima možgane, zavest pa je nesnovni fenomen, ki se pojavi oz. razvije v možganih. Možgani naj bi bili center zavesti in potemtakem nujen pogoj za njen obstoj. Če se zavest lahko pojavi le v možganih, to pomeni, da je telo primarno in nujno za obstoj zavesti.

Toda, ali to res drži? So možgani res center zavesti? Ali lahko s pozornim razmislekom in opazovanjem samega sebe to potrdiš?

Zgornje vprašanje si zastavimo v malce prikladnejši obliki. Se zavest pojavi v materiji ali se materija pojavi v zavesti?

Nikakršnega dvoma ni, da se zavedanje materije, snovnih predmetov, tudi tvojega telesa, pojavi v tvoji zavesti. Zavest je očitno nujna, da bi lahko prišlo do spoznanja, da nekaj snovnega obstaja. Ko bi ne bilo tebe, ki se zavedaš in opažaš, bi sicer konkreten, objektiven materialni svet sicer lahko obstajal, a nikogar ne bi bilo, ki bi ga opazil. Morda boš temu oporekal češ - če ga ne opazim jaz, ga bo opazil kdo drug. A tudi ta brez zavesti ne bi opravil nič bolje.

Brez zavesti ni spoznanja sveta, to pa ima za nas enake posledice kot če ta ne obstaja. Zavest je torej neobhodno potrebna na obstoj (opažanje) sveta. Kaj pa možgani, so tudi ti neobhodno potrebni?

Poglejmo stvar še z zornega kota materialnosti. Če se zavest pojavi v materiji, v možganih, potem to pomeni, da se v snovi pojavi nekaj nesnovnega. To je nekoliko čudna izjava. Da se v tekočini lahko pojavi nekaj plinastega ali v trdni snovi nekaj tekočega, si še lahko zamislimo, toda, da se v trdni snovi lahko pojavi nekaj, kar se zaveda samega sebe, je zelo kočljiva trditev. Snov in zavedanje sta dva povsem ločena pojma. Trdne, tekoče in plinaste snovi so agregatna stanja materije, zavedanje pa je nekaj povsem drugega.

Če bi se v materiji lahko zbudilo zavedanje same sebe, bi potemtakem snov morala imeti možnost prejema zavesti. Znanost vztraja na stališču, da materija ne poseduje zavesti. Bistvo zavesti je neprestana sprememba, ki se odraža kot življenje. Kaj spremeni mrtvo materijo v živo materijo? Kako in kdaj v materijo vstopi življenje? Kaj iz vode (z nekaj mineralnimi dodatki) naredi živo celico? Kaj živo celico pripravi k delitvi, množenju in rasti? Kaj iz skupka živih celic naredi organizem človeka? Tega znanost ne zna razložiti. Za znanost je življenje naključen pojav v snovi.

Dejstvo, da materialistične razlage ne morejo dati odgovorov, pomeni, da se mora v teoriji nekje skrivati napaka. Skriva se v tem, da se je za znanost življenje nekje izgubilo.

Če kljub očitani pomanjkljivosti razmišljajmo o človeku še naprej, se zapletamo v še več vprašanj brez odgovora. Najbolj bistveno vprašanje je, kako se lahko pojavi zavest v mrtvi vodi - kdaj se pojavi in zakaj izgine? Pod kakšnimi pogoji se zavest celice in zavest človeka povežeta in kaj se zgodi z zavestjo celice (in vode), ko človek umre? Energija naj bi bila vendar, kot pravi znanost, neuničljiva! V kaj se pretvori energija človeka, ki je pravkar umrl?

Ob nesposobnosti materialistične teorije, da bi odgovorila na tako temeljna vprašanja, se zdi nesmiselno, da bi jo jemali za merodajno in še naprej videli v njej temelj vse miselne nadgradnje, ki se povezuje z najbolj bistvenim - z življenjem.

Zakaj je z znanostjo nekaj hudo narobe, je vsakdo, ki je bral druge tekste na tem spletišču, že lahko dojel. Ni namreč v interesu svetovnih oblastnikov, da bi človek prišel do pravih spoznanj o sebi. Razsvetljenega človeka bi ne bilo moč voditi na povodcu, ga izkoriščati, ga pripraviti k ubijanju in ga držati v miselnem zaporu religij in ideologij. Da se lahko sedanje stanje ohranja, mora biti človeku preprečen dostop do pravih informacij. Tega načela se držijo vsi uradni izobraževalni sistemi na svetu.

A vrnimo se k našem razmišljanju o primarni vlogi materialnega. Je bistvo človeka zavest ali telo? Človek brez zavesti, na primer, če je v komi, ima telo, a izgubi bistvene lastnosti, ki iz telesa delajo človeka. Z izklopom njegove zavesti je ugasnila vsa njegova zunanja aktivnost in od mrtvih predmetov se razlikuje le toliko kot rastline.

Ko se človek zbudi iz kome, se v njegovi zavesti svet zopet pojavi. Znova aktivirani um svet zopet »zgradi« na platnu njegove zavesti. Za vsakogar od nas se svet pojavi z našim obujenim zavedanjem, takrat, ko se zbudimo - iz sanj ali iz kome.Takrat se pojavita svet in ti - opazovalec tega sveta. Film "svet" se nadaljuje tam, kjer se je prekinil. Ali veš, kaj se je medtem dogajalo s svetom? Ali veš, da je svet v tem času sploh obstajal? Misliš sicer, da je, toda tega ne moreš dokazati. Kontinuiteta in logično zaporedje predstav v tvoji zavesti ne dokazujeta obstoja zunanjega, objektivnega sveta. Dokazujeta le, da se ti ni »strgalo«.

Napravi naslednji eksperiment. Udobno sedi, zapri oči in v nekaj minutah popolnoma sprosti svoje telo, da bo prosto vseh napetosti. Potem si povej, da ti nisi to telo, temveč nekaj neomejenega in brezčasnega, kar se ti kaže skozi občutek "jaz sem". Poskušaj v tem občutku vztrajati čim dlje. Čez nekaj časa se ti utegne zgoditi, da boš začutil, kako se vez s telesom pričenja rahljati. Iz predela srca, kjer se zavest čuti vezana na telo, se utegne ta center - tvoje bistvo - premakniti drugam, kot da se je vez elastična in je dopustila gibanje zavesti v telesu. Lahko da se bo ta center premaknil, npr. k rami in povzročil zabaven občutek, da je celotno telo nagnjeno. Morda se ti bo zazdelo, da lebdiš nekje nad telesom. In takrat se bo pojavil nezmotljiv občutek, da ti nisi telo, v katerem se nahajaš. In še nekaj: občutek, da stojiš pokonci, ni (nujno) odvisen od tega, kako stoji telo! Najbolj pomebno pri tem pa je, da ti ni nič pomembno, ali tvoji možgani obstajajo ali ne - kot da z njimi nisi vezan, saj se je točka zavedanja premaknila, možgani pa so še vedno tam, kjer sio bili!

Kot smo ugotavljali v poglavju Brezčasni "jaz sem" , je obstoj telesa za življenjsko Bit nebistven. Zato zavest ne more biti pogojena z obstojem fizičnih možganov. Možgani predstavljajo poosebitev zavesti na materialni ravni, a z izginotjem možganov zavest deluje naprej.

Da za delovanje zevesti ne potrebujemo možganov, je jasno tudi vsakomur, ki (še) verjame in se identificira z dušo ali pa z energijo. Dogajanje na fizični ravni ne pogojuje dogajanj na duhovni ravni. Pač pa velja obratno.

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar
www.prisluhni.si

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20100801211348868







Domov
Powered By GeekLog