Čudež, imenovan telo
Človeško telo je inteligenten sistem s kopico samodejnih mehanizmov, ki pravzaprav živi svoje življenje. Sporočila, ki nam jih pošilja, in ukazi, ki mu jih dajemo, puščajo vtis, da smo mi in telo eno, toda to je le utvara.

Telo se pojavi na ravni uma. Znotraj telesa se pojavi opazovalec, zunaj pa - svet, ki ga opazujemo. Opazovalec in njegovo opazovanje kot tudi opazovani svet se pojavljajo in izginjajo hkrati. Nad vsem tem je praznina. Ta praznina je ena za vse.

Kakšen je pravzaprav namen fizičnega telesa? Zavest oz. naša Bit bi čisto lahko živela brez telesa, a s tem bi se odrekla številnim prednostim, ki jih fizični obstoj prinaša. Telo pa brez duhovne zavesti ne bi živelo niti sekunde.

Ali je fizično telo namenjeno izkušanju užitkov? Tudi! A še marsičemu drugemu, pomembnejšemu.

Telo je program v tvoji zavesti, ki ima tri zelo važne naloge: prva naloga je, da v tebi ustvari vtis, da si fizično bitje v fizičnem svetu. To je pomembno zato, ker je v fizičnem svetu učenje in spoznavanje zelo učinkovito. Spust Biti v materialni svet ni brez namena. Prostor in čas omogočita vzročnost, to pa izgradnjo "znanja". Namen znanja je, da ti pove, kaj ti nisi, da bi lahko naposled dojel, kaj si.

Druga naloga telesa je, da ustvari temelj za zelo prepričljivo identifikacijo. Tisto, kar si, se identificira s telesom, prilepi nanj. Zaradi telesa postaneš nekdo, ki ima osebnost. Osebnost, značaj je tisto, kar omogoči neskončno barvitost različnih življenjskih vlog in pripadajočih izkustev. Med osebnostmi pride do vzpostavljanja odnosov, odnosi pa so tisto, iz česar se največ naučiš. Nazadnje osebnost in vse to, kar nisi, odvržeš in pokaže se tisto, kar v resnici si.

Tretja važna naloga telesa pa je povratno informiranje. Ne gre le za to, da fizični čuti povečajo zaupanje v tisto, kar zaznavaš in da lahko zelo natančno registriraš tisto, kar si ustvaril. Telo je tudi indikator ustreznega ravnanja; tisto, kar počneš v mislih in dejanjih, se odraža na telesu, da lahko razbereš, ali ravnaš prav ali ne. Namen bolečine in bolezni je prav to - signaliziranje neustreznega ravnanja in razmišljanja. Tako te vgrajeni mehanizmi opozarjajo, kako je treba ukrepati, da zopet najdeš pravo pot do samega sebe.

Si predstavljaš, da bi pojedel sadež, ki bi ne imel prav nobenega okusa, ob tem pa ne bi prišlo do nobenega zadovoljstva in občutka sitosti? Si lahko zamisliš, da bi segel v ogenj in si sežgal dlan, a bi te ne speklo? Kako bi se ti zdelo, da bi prisolil klofuto mulcu, pa bi šla roka kar skozenj? Ali pa, da bi naredil prekrasen kip, a ga ne bi mogel otipati?

Ko se poslanstva telesa zavedaš, ga lahko mnogo bolje izkoristiš.

Spoznanje, da ti nisi telo, ne pomeni, da postaneš do telesa brezbrižen in zavzameš do njega omalovažujoč odnos. Daleč od tega! Zavedaš se, da je telo neprecenljiv instrument, ki ti lahko čudovito služi - še mnogo bolje kot doslej, ko je bilo tarča močnejših pritiskov. Morda boš svoje telo šele zdaj lahko pripravil, da ti zaigra kot dobro uglašena violina: zdaj, ko si ga razbremenil strahov, odvečne hrane (pretirana ješčnost je kompenzacija strahu) in obremenjujočih čustev, mu boš tudi mnogo laže prisluhnil. Morda boš z dobro rekreacijo ali posebno telesno vadbo (tai chi, chi-gong,...) dvignil raven energije v telesu in s tem okrepil moč telesa, telesno odpornost, izboljšal počutje in si zagotovil več moči za ustvarjalno delo. Posledica bo manjša potreba po spanju in več časa za koristno delo.

Hvaležen si lahko telesu, da ti daje vse možnosti in dobrobiti, ki se jih doslej nisi zavedal. Ob tem ti ni treba skrbeti za delovanje nezavednih mehanizmov, ki telo vzdržujejo pri življenju (dihanje, prebavljanje...). Skrbi za kondicijo telesa in telo ti bo skrb v obilni meri vračalo.

Človeško telo je koncept v umu. Kakšne so slabe plati tega koncepta in ujetosti v materialnost? Omejen zgolj na fizično telo (in poistoveten z njim) si prikrajšan za spoznanje duhovne dimenzije, kjer se nahaja bistvo in večji del celotne stvarnosti, ki je dostopna spoznavi. Omejen na kratek življenski vek telesa izgubiš večnost, svoje čudežno bistvo omejiš na nekaj malone banalnega - na kup minljive materije. In vse omejitve snovnosti postanejo tvoje omejitve, bolečino telesa doživljaš kot svojo bolečino. Odrečeš se prostranstvu duhovnega sveta, kjer so doma intuicija, ustvarjalnost, modrost in mir. Sam se zakleneš v zapor in tarnaš nad mizernostjo življenja.

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar
www.prisluhni.si