Kaj pa duša?
Ker življenje ni pojav, ki bi ga znanost znala pojasniti, je bilo treba neljubi manjko z nečim nadomestiti. Absurdno bi bilo, da bi se z življenjem in duhovnimi fenomeni srečevali, a jih ne bi mogli obravnavati, ker bi ne bilo verbalnih orodij za popis določenih nesnovnih pojavov. Religija je ponudila koncept duše.

O nesnovni, "duhovni" naravi človeka so govorili že od pradavnine, zato to ni bilo nič čudnega, da so te ideje privzeli tudi v krščanstvo. Toda zanimivo je, da duše in duha tudi krščanska Biblija ne opredeljuje natančneje, ne podaja kake oprijemljive razlage teh pojmov, temveč jih le uporablja, kot bi bila nekaj samo po sebi umevnega. Telo naj bi postalo "živo", ko se vanj spusti Duh v obliki duše.

Duša naj bi bila neumrljiva. Bila naj bi nekakšen vmesnik med telesom in Duhom oz. med materijo in zavestjo. Ker pojavov delovanja umrlih na žive tudi po tem, ko so že zapustili fizično telo, nikoli ni manjkalo, in ker so bila razločna znamenja, da ima duša razen telesnosti številne lastnosti človeka, je prišlo do prepričanja, da je duša tisto primarno, duhovno bistvo človeka. Komunikacija z dušami umrlih ni niti danes nič nenavadnega, angeli in druga bitja iz duhovnega sveta pa so entitete, h katerim se ljudje obračajo po pomoč.

Da bi bolje pojasnili nekoliko nelogično trditev, da naj bi bila duša neumrljiva, pa vendar povezana s fizičnim telesom, si je bilo treba izmisliti primerno razlago, kako je kratkotrajno telo povezano z večno dušo, se pravi neskončno s končnim. To je bilo možno s teorijo o reinkarnaciji, ki jo vsebuje večina vzhodnih verstev; vsebovalo jo je tudi samo jedro verske doktrine zgodnjega krščanstva. Če je eno življenje smešno kratko v primerjavi z večnostjo, pa je stvar precej drugačna, če je teles, ki jih duša zaporedoma nastanjuje, ogromno, kajne? In smisel: duhovno izpopolnjevanje duše skozi zaporedne inkarnacije. Ideja je v osnovi pravilna.

Toda, ali je vse skupaj resnično?

Resnično ja prav toliko, kot je resnično telo. Duša je, tako kot telo, pojav v tvoji zavesti. Če verjameš v obstoj telesa, potem takrat, ko se pričneš zavedati duhovnih fenomenov, običajno pričneš verjeti tudi v vmesnik med duhovnim in fizičnim, to je v dušo.

Dejstvo je, da tako telo kot dušo v zavesti ustvari um. To sta torej konstrukta uma, ki je orodje zavesti. Ali se lahko zaneseš na tisto, kar ti govori um? Če gre za vprašanje Resnice o tebi, ne moreš.Ti ne moreš biti nekakšna predstava v umu; si mnogo več od uma. Ne moreš biti nič od tega, kar si um izmisli, saj bi to pomenilo, da se je Stvarnik zreduciral na nekaj, kar je ustvaril sam. To pa je absurd.

Naj so predstave o duhovnem svetu, o duši in duhovnosti še tako prepričljive, so le koncepti v umu. Če hočeš najti svoje pravo bistvo, ga ne išči v nečem omejenem (kot npr. v umu) temveč tam, kjer se lahko zaveš svoje neomejene in brezčasne narave. Ta se ti odkrije šele tedaj, ko um utihne. Nahaja se v sedanjem trenutku, v večnem "zdaj".

Past, ki se skriva v konceptu duše, je v tem, da je med dušo in njenim "resničnim izvorom" (ta naj bi bil Bog), kopica posrednikov, angelov in zapletene višje duhovne hierarhije. S tem ta koncept postane odlično orodje za manipulacijo. Duši Boga ni dano spoznati, olajšanje njenih bremen pa je možno le ob pomoči angelov in ob "Bogu všečnem ravnanju". Ne le, da je človek (oz. njegova duša) po tej doktrini ločen od Najvišjega, od Boga, temu se mora po doktrinah religij celo udinjati, ravnati njemu všečno, da bi se "odrešil". Čeprav pridobi nekakšen občutek večnosti, je človek s tem konceptom prav tako nesvoboden, suženj duhovnih sil (Bog, angeli, pa tudi hudič!), ki imajo moč nad njim. Koncept duše je tako miselni kalup, ki preprečuje človeku, da spozna svojo pravo naravo, svoje resnično bistvo.

Kljub očitanim pomanjkljivostim bi bilo koncepta duše in duhovne narave človeka napačno razglasiti za popolno zablodo in napako. Treba ju je videti v kontekstu razvoja človekove zavesti - na tej poti se oprijemaš napačnih, a vseeno vse bolj izpopolnjenih konceptov, ki te vodijo h končnemu spoznanju svoje Biti. Sprejeti sebe kot dušo pomeni napraviti korak od ozke materialnosti k duhovnosti. Pomeni odreči se omejeni predstavi, da si umrljivo telo. Pomeni, da se pričneš istiti z neskončno, večno dušo - to pa je velik in zelo pomemben korak naprej.

Koliko problemov, ker ne moremo (znamo) razmišljati, ne da bi nas obremenjeval čas, ta domislek uma!

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar
www.prisluhni.si