Najvišji vzrok in znanje
Spomin je skladišče slik. Iz zaporedja slik lahko izluščimo vzročnost in se dokopljemo do spoznanj. V domovini naše Biti vzrok in posledica ne obstajata. Vse je povezano z vsem, vse je vzrok vsemu. V našem končnem, 3-dimenzionalnem svetu pa je dopuščeno, da obstaja (navidezen) vzrok, ki vodi k posledicam, njuna povezava pa omogoča formiranje »spoznanj«, ki jih opredelimo kot »zakone« v skladovnici, ki jo imenujemo »znanje«.

Takoj ko dopustiš vzrok, mora obstajati poglaviten, najvišji vzrok, ki je odgovoren za to, da svet (in karkoli v njem) obstaja. Ta glavni vzrok je po definiciji Bog, svet pa je njegova posledica (stvaritev). Oba se razlikujeta, a nista ločena.

Bog je koncept in – kot vsi koncepti - konstrukt uma. Bog ne more biti nekaj popolnejšega od tebe, saj nastane v tvojem (omejenem) umu. Gre za to, da si um, obseden z idejo vzročnosti, izmišlja ustvarjanje in potem se sprašuje, kdo je ustvarjalec. Prav on sam je ustvarjalec. No, niti to ni popolna resnica, ker sta tisti, ki ustvarja, in tisto, kar je ustvarjeno, eno.

Bog je torej le priročen izgovor, ki ga uporabiš, ko stvari ne razumeš. Če že potrebuješ nekoga, ki bi bil Bog, potem si to ti sam.

Um si iz vzročnosti in spominov, ki so podkrepljeni z izkustvi, ustvari goro spoznanj in prepričanj, ki jih imenujemo znanje. Spoznanja prelije v okorne oblike - besede, ki so instrumenti za posredovanje informacij. Ker je znanje ubesedeno, ker je zgrajeno na spominu in še huje – ker predstavlja ozek pogled na omejen materialni, manifestirani svet, je zelo bedna slika tistega realnega, neomejenega sveta, iz katerega zares izhajamo, kjer se nahaja naša Bit. Zato je jasno, da je to, mentalno znanje, oblika neznanja. Tudi najpreciznejši načrt je le papir. Znano je samo oblika, znanje je samo ime, vedec pa je stanje uma. Resnica je iznad uma.

Nekaj takšnega kot znanje o realnosti, Resnici, ne obstaja. Resnično znanje ni nekaj statičnega. Je vedno sveže, novo, nepričakovano. Izvira znotraj. Ko veš, kaj si, si hkrati tudi to, kar veš. Med znanjem in Bitjo ni razkoraka. Znanje, kot ga pojmujemo, je kot fotografija nekega prizora. Sliko smo sicer napravili in tisti hip je bila odraz resničnosti, ki pa se je spremenila. Je le posnetek nekega trenutnega stanja, ki se ne bo nikoli več ponovilo. Zdaj je vse čisto drugače, obrazi so se spremenili, okolje tudi in spomin na to ti ne more povečati kakovosti življenja, saj te odnaša v preteklost, ki je mrtva. Zaradi nje izgubljaš tisto, kar je edino resnično: sedanji trenutek in vso pestrost življenja v njem.

Zgrešeni so vsi sistemi in vse metode, ki te usmerjajo k iskanju Resnice. Če iščeš, potem to pomeni, da tistega nimaš. A to ni res. Ti sam si tisto, kar iščeš, ti sam si Resnica. Ne moreš spoznati, doseči ali najti nekaj, kar je že v tebi, kar že si. Tvoje spoznavanje te oddaljuje od cilja. Odstopi od ideje, da Resnice nisi našel in le dopusti, da ta pride v središče tvoje pozornosti. Spoznaj, da si že na cilju in da ti nikamor ni treba; vse kar je treba je, da se tega zaveš.

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar
www.prisluhni.si