Brezčasni »jaz sem«
Občutek »jaz sem« ni odvisen od prostora in časa. Kadarkoli in kamorkoli greš, je s tabo, nespremenljiv. Ta občutek, ki te povezuje s tvojim bistvom, je prostorsko neomejen in brezčasen (večen; večnost je »neprestani sedaj«). Občutek »jaz sem« nastopa le v sedanjem trenutku, ni pa ga v spominih ali v prihodnosti, ki nastane kot novi sedaj.

Sedanji trenutek je zato tako prepričljiv in resničen, ker se v njem nahaja občutek »jaz sem«. V njem se nahaja življenje.

Pojavlja pa se vprašanje začetka in konca - ne življenja, temveč zavedanja »jaz sem«. Pojav tega zavedanja je v resnici rojstvo nove identitete, nove individualne zavesti. Ali se to pojavi z rojstvom? Ali umre s telesom? Da bi se pojavilo z rojstvom, ne drži, saj je otrok že v materinem trebuhu živ, komunicira z materjo in se odziva na zunanje dražljaje. Ob spočetju (morda celo nekoliko kasneje - kdo bi vedel?) se "rodi" osebnost, lažni jaz. (Konec koncev - ker je lažen, ni tako pomembno, kdaj se rodi.)

Glede na to, da je materialno telo - kot bomo razmišljali kasneje - le ideja v zavesti, je smrt telesa, pa tudi njegovo rojstvo, za življenjsko Bit nepomembna. Rojstvo in smrt sta le točki v času, čas pa je izum uma. Edino, kar umre ob smrti, so konstrukti v umu: telo in persona, »lažni jaz«.

Začetek in konec pojavnosti fizičnega telesa ne vplivata na obstoj Biti, ki je brezčasna. To pomeni, da je bistvo človeka (in s tem človek) brezčasno oz. večno. Toda zaradi istenja s telesom smo se morali sprijazniti z zakoni fizičnega sveta - minljivostjo. Kar je ustvarjeno, se uniči, kar je rojeno, mora umreti. Tako smo privzeli nase vse strahove minljivega sveta. Krivec je um, ki je stvarnost ukrojil v skladu s svojo omejenostjo.

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar
www.prisluhni.si