Naj ne slišim vas,
Besede
Naj ne vidim vas,
Sosede..

Naj ne ugasnejo Luči,
ker mene več NI..

Pesem ptic naj zamre.
Naj škrjanci odložijo violine.
Naj Ves svet se mi upre..
Danes sem za spomine.

Naj ples žarkov se ustavi,
in naj Morje ribe davi.
Danes bom egoist.
In spet jutri pacifist.

Moč mi jemlje mesto,
želja pelje cesto.
In Jaz, jaz grem z njo..
Ne vem zakaj, kar tako.

Nadaljuj ti tam, kjer me bo Bog prekinil,
ko pa se hoče ukvarjati z mojim bivanjem
in na najbolj ranjeno mesto kaže s kazalcem.
Brez pridržka je potegnil načelno časovno črto
med menoj in njim. Vse je vnaprej določil.
Kaj vse mi je naložil na moja šibka ramena.
Pride čas, ko mi nobene pridihane misli
ne dopusti več. Neizprosen je v svoji strogosti.
V daljavi sem in slišim njegovo zehanje
čakaje na rdečo svetlobo.

Rada bi se malo spočila med drevesi
in spoznala v kakšen red so razvrščena debla
in kako je z njihovo zamaknjenostjo in strahom,
ko strmijo v oboleli obraz svojega usihanja.

Jezna vročica se me polašča,
ker mi je Vsemogočni namenil tako kratke sanje.
To rožljanje časa, ki nosi pečat moči, mi ni po volji.
Neka moralna pravila mi je vsilil
in ko odskočim pred udarcem gonga,
me spet postavi na staro mesto.
In ko primem za sprožilec,
vedno izberem pokorščino Njemu.

Si sejala radovednost
a je zraslo le trpljenje.
Tiho, milo a boleče
je prinašalo ti vednost.

Črne ptice prihrumele,
te obdale in grozile,
so ti seme vso požrle,
žalost v tebi naselile.

A na pomlad lastovice
so pregnale črne ptice,
so prinesle novo seme,
radovednost in veselje.

Pogled je zaplaval mimo njega.
Pravzaprav nad njim,
nekam v daljavo.
On, pred menoj
pa je zrl v tla,
kot da bi nekaj iskal,

nekaj, tisto, kar je dal
nekomu že davno,
daleč pred menoj.

Šla sva. Drug mimo drugega.
Oba. Molče.
Jaz s pogledom
nekam v dalj,
nad njim,
on v tla.

Dva neznanca.
Noč, tema, ulica prazna,
midva edina,
a vendar brez besed,
kot bila bi brez srca.

Branko Zupanc

I.

Vstopil sem v palačo vetrov.
Pod lestenci iz kristalnega ledu
je pozvanjala tišina.
Trepetajoče sence
odsevale so mehkoben sij.
Nekam v dalj je padala globina.

Prisluhnil sem
in čutil ost zmrzali.
Zveneče lire, šepet akordov,
ki tiho so ječali nekomu v slovo.
Utrinki zadnjih misli
od tu, naprej v jekleni zven.

Tam je ostal nasmeh.
Tih, za vedno nem.

Pridi tišina v območje moje slišnosti
in zapri vrata za seboj,
da mi tvoje razprte niti
z glasbo predizvira besede
zašumijo skoz prgišče nemira
v izpolnitvi sožitja z mojo samostjo.

Izreči mi tišina, misel s pravim imenom,
pretvori svoje šumenje v simfonijo,
poišči me v tistem delu,
ki se še ne poznam.

Bodi mi mehko predivo
s klopčičem svetlobe v sebi.
Ti artikuliraš z mano na način,
ki ga jaz lahko izgovorim
in oblikuješ mi občutenje upanja brez besede,
z navdušenjem, ki nagovarja z molkom.

Nebo je znova umito.
Na jug veter riše
zadnje temne barve.
Zadnje kaplje
padajo v korito.

Svetloba mehko pada, pada...
Z nevidnim čopičem
se širi krog modrine,
srebrne, zlate niti
prepredajo prihajajoč večer.

Konec dneva bo odšel v mrak
in noč, polno mesečine.

Vonj narcis,
v daljavi zadnji grom
in vedno več tišine...

Branko Zupanc

V soju luči, se meglica spusti.
Vidim jo, čutim kako mi srce drhti –

Neka zunanja sila,
se vtihotapila je v mene in me ranila.
Morda pa se mi le zdi,
saj kaj takega ne bi pustila.

Nekaj novega se me je dotaknilo,
novo čustvo me je pridobilo.
Vsa sem z zaupanjem se mu predala,
ga objela in mirno zaspala.

To čustvo ni novo, le stalno ni v meni,
to ni boleče, je varno in hrepeneče.
To čustvo je mir in ljubezen, ki traja,
se čuti, okuša, vonja in vstraja.

To čustvo zaupa in je potrpežljivo,
brez strahu in dvoma, kaj se bo zgodilo.
Bog je pripravil mi vse kar si želim,
On bo odločil le, kdaj to dobim.

Zvezd sijaj me spomni nate,
žareti znaš kot one.
In kot na vrhu morja val
tvoj žar nikoli ne potone.

Veličino nosiš v srcu...

In se zamislim,
od koga podarjeno
ti je vse to,
kdo uskladil
vse to v tebi
je tako lepo,
da smejiš se,
ko je smešno,
jokaš,
ko je črno,
preprosto najti
znaš trenutek,
kdaj posadi se
novo zrno.

Spet sem tu.
Pod obokom kristalnih oblakov
in z odsevom sončnih vrat.

Sem hodim iskat
v zgodnjem jutru
čiste misli,
še skrite v rosi spečih trat.
Tih in še vedno dober
jih trgam.
Sam, s prvim svitom,
le zase.
Ne, nisem tat.


Branko Zupanc

Bil je večer in bil je raj
v zatonu sonca.
Tišina nad obzorjem
šepetala je molitev.
Zadnje ptice je poklical jug.

V r n i t e v.

Ocean neba potaplja
daljne zvezde.
Zavesa vetra skriva v dlan
odpladle liste,
pometa prašne ceste.

O d h a j a n j e.

Nevidna bitja so se skrila
v sence poznega zatona.
Moja zvezda je še daleč,
še ni čas prižiga.
Bo, ko bo zadnje astre
jesenska noč

z a t e m n i l a.


Branko Zupanc

Sanjam te.
Sanjam te v zvezdnatih nočeh.
Sanjam te.
Sanjam te v teh tisočih zvezdah,
Sanjam te,
Sanjam te zvezdica,
Ki si tako daleč,
Tako daleč vstran.
Sanjam te.
Sanjam te zvezdica,
Ko svetlikaš se na nebu,
Njej v pozdrav.
Sanjam te.
Sanjam te,
V temni noči, ko vse je temno,
A ti prižigaš se,
Da iz duše pregnala bi to temo.
Sanjam te.

Lilija cvetoče nedolžnosti
in vrtnica goreče ljubezni,
povezita se v šopek cvetlic
in neslišno objemita zvezde,
odprita vrata nevidnim svetovom,
poljubita znamenja razsvetljenih noči
na ustih viharja sanj.

Naselita se v skrivnih vrtovih,
da nihče ne bo spil rose
vajne jutranje molitve,
prepustita se sončni domišljiji
in sprejmita dih zarje za dobro jutro,
da bodo človeški obrazi
ob vajnem nesmrtnem sporočilu
hrepenenja po ljubezni, lepši.

...o0o...

Veš, žalostna sem!
Ker se bojiš tistega malo,
kar človeku lahko bi se dalo.

Žalostna sem!
Ker si ne upaš iti do konca in še dlje,
ker se ustrašiš, greš in pobereš vse.

Žalostna sem,
ker niti poiskusiš ne.
Ker se bojiš samo sebe.

Žalostna sem,
ker imam jaz veliko več odgovornosti,
pa si jo upam prenesti.

Veliko stvari postavim na kocko,
tvegam, veliko mi uspe!
Zakaj bi tebi ne?

Vsaka prava duša je gostija duha,
je polica kjer odložiš srce,
je miza, ki reže kruh prijateljstva
in te pogosti s sadežem ljubezni.

Srčna kri je pretočila sporočila
in našla dušo z razprtimi krili,
prebodeno belino prosojne strani,
na katero je izcedila tvoj obraz,
kapljo za kapljo z govorico telesa,
ko je lokostrelec meril vanjo.

Kri ne sprašuje več po tebi,
duša sprašuje po miru,
veter naj te nosi v daljave. Odidi!
Tvoje vezalke so se same odvezale
od mojih vrat in znajo hoditi.
Stopnice bi se rade oddahnile
od svinčene sence,
ki je zarisala ostre robove bolečine
na bisere žeje in oguljene stene,
ki so si domišljale, da so središče sveta.

Tam ni več vrat.
Le še kamenje in prah
in bodljikav osat.
In veter,
ki pred večerom
prihaja vasovat.

Ure polzijo v omet
sesutega stropa.
Ure varljivega upa
in brez besed.
Le še šepet
listov dveh trepetlik.

Tam ni več rok dotik,
tam ni več tistih oblik
tople domačije.

Zdaj so tam
le še čudne sanje
steklenih oblakov
in sprhnelih tramov.

Zdaj več ne morem domov...

Branko Zupanc

Povejte jim, prijateljem,
da bom odšel,
ko bo večerni dež
škropil stare vrbe.

V njem umil bom svoj obraz.

Povejte jim, prijateljem,
da bom zakril
v spomine čas
globoko v neki drugi svet.

V njem iskal bom svoj zaliv.

Povejte jim, prijateljem,
da bom odšel
še vedno dober,
tih kot romar v sveti kraj.

Ko dež večerni bo zašumel...


Branko Zupanc

S sanjami je odšel na pot polovičen
in se zbudil ves topel v resničnosti,
ko se je z zenico dotaknil njenega očesa,
da bi ga žejna ljubezen videla z njegovimi očmi.
Odstiral je njen lep in mili obraz,
da bi videl svojega v njem.
Smejal se je, da bi videl svoj nasmeh
na kotičkih njenih ustnic.
Prinašal ji je šopke rož,
da bi videl kako ona cveti.
Strmel je v deževje na nekem vrtu,
da ne bi videl njenih solza.
Obesil se je na orjaški zvon,
da bi slišal udarce svojega srca v njej.
V neskončni potrpežljivosti z njo
je odpuščal grehe sebi.
Ulegel se je k njej,
da poišče pod oblačilom njeno telo
in spoji sebe z njo v neločljivo celoto.
Iz svoje in njene gline je zgnetel otroka,
da bi videl njo in sebe v njem.

…o0o…

Snežinke letijo, se z mano lovijo,
male lepotičke, ki iz njih lahko delaš potičke.

Lepota snežink dela zvezde zavistne,
zato te naščuvajo sonce rumeno,
da skuša uničit lepoto sneženo.

A zvezdam v brk se snežinke smejijo,
spremenjene v solze nam prst napojijo
in pisanim solzam lepoto delijo.

Ozvezdje Bika.
Blodeče zvezde v K3
gredo mimo.
Na jugu Jupiter blešči.

Noč iskri v daljave.
Gostosevci utripajo milijarde let
v globine. Oblaki
so odšli.
Ni čas zanje,
ne za veter, da bi odnašal
suho sled.

Noč sanja proti jutru,
razprta v soju zvezd.
Pod njimi sem,
s pogledom spečih ptic
in šumom perutnic
do zadnjih kolobarjev
mlečnih cest...

Zrak je čist, jesen prihaja.
Na tla je padel prvi list.

Branko Zupanc

Danes
se mi nasmehnil je večer,
ko prve sence je lunin srp
poslal z neba.
Nečutno,
komaj bežno se zadnji
žarek dotaknil je srca.

V tišino
nad obzorjem cest letijo
zapoznele ptice in zadnje
klice veter
je ujel večerni, ki iz dlani
razsipa bled in hladen sij
prvih zvezd.

Nasmeh v trenutkih zadnjih
tega dne. Pozdrav. Preprost,
v svetlobi
bližajočih sanj neslišno vstopa,
pada kakor slap srebrn v srce.

Branko Zupanc

Kako naporno je služiti dobroti,
kako naporno je služiti ljudem,
kako naporno je izkazovati sočutje,
še celo pozdravljati je naporno,
če ti ljudje ne odzdravijo.

Katera so tista dejanja, ki bi ljudi radostila?
Ko ljudem pogledaš v oči
in jih s prijaznim nasmehom vabiš na pomenek,
drvijo mimo tebe. Strašno se jim mudi.
Ko mladenič odstopi sedež v avtobusu starejšemu,
mu ta ne nameni niti besede:«hvala«,
kaj šele hvaležnega pogleda ali nasmeha.

Svet je strašno oduren in odtujen,
brez samoumevne prijaznosti je.
Nasmeh in režanje sta prazna, votla ali narejena.
Za neumne vice se človek smeji kot za stavo.
Le kje je v ljudeh tistih nasmeh vedrine in zaupanja,
ki privre iz najglobljega predela srca?

Danes ne bom prižgal luči.
Naj bo večer mehak
tam zunaj, v sobi
in v meni.
Naj le droben plamen sveče
gori in riše sence.

To je dovolj
za mir v duši
in za drobec sreče.

To je dovolj.
Le plamen, mehak,
trepetajoč
še dolgo, dolgo v noč.

Zapiram se vase.
Pogrezam.
Odhajam vse bolj in bolj...

Branko Zupanc