Vsaka prava duša je gostija duha,
je polica kjer odložiš srce,
je miza, ki reže kruh prijateljstva
in te pogosti s sadežem ljubezni.
Srčna kri je pretočila sporočila
in našla dušo z razprtimi krili,
prebodeno belino prosojne strani,
na katero je izcedila tvoj obraz,
kapljo za kapljo z govorico telesa,
ko je lokostrelec meril vanjo.
Kri ne sprašuje več po tebi,
duša sprašuje po miru,
veter naj te nosi v daljave. Odidi!
Tvoje vezalke so se same odvezale
od mojih vrat in znajo hoditi.
Stopnice bi se rade oddahnile
od svinčene sence,
ki je zarisala ostre robove bolečine
na bisere žeje in oguljene stene,
ki so si domišljale, da so središče sveta.
Spregovori sebi kakor reka tišine
in odteči iz mojih ranjenih dlani!
Odloži masko s svojega obličja,
ne ostani kamen na svojem ležišču,
postani drevo z globokimi koreninami,
da zmehčaš kamen,
da zmehčaš zrak,
da izklešeš resnico.
Drevo nikoli ne govori,
drevo vdihne skozi prsi
in zacveti
kot neizogiben obstoj življenja
in pojoča ptica
šiva zarjo resnice
uram svetlobe.
…o0o…
|