Danes
se mi nasmehnil je večer,
ko prve sence je lunin srp
poslal z neba.
Nečutno,
komaj bežno se zadnji
žarek dotaknil je srca.

V tišino
nad obzorjem cest letijo
zapoznele ptice in zadnje
klice veter
je ujel večerni, ki iz dlani
razsipa bled in hladen sij
prvih zvezd.

Nasmeh v trenutkih zadnjih
tega dne. Pozdrav. Preprost,
v svetlobi
bližajočih sanj neslišno vstopa,
pada kakor slap srebrn v srce.

Branko Zupanc