Nebo je znova umito.
Na jug veter riše
zadnje temne barve.
Zadnje kaplje
padajo v korito.
Svetloba mehko pada, pada...
Z nevidnim čopičem
se širi krog modrine,
srebrne, zlate niti
prepredajo prihajajoč večer.
Konec dneva bo odšel v mrak
in noč, polno mesečine.
Vonj narcis,
v daljavi zadnji grom
in vedno več tišine...
Branko Zupanc |