Poklical sem te,
ker sem hotel slišati tvoj glas,
ker sem želel občutiti toplino
najlepših dveh besed: LJUBIM TE,
kajti dolgo od tedaj je že,
odkar si mi izrekla jih z milino,
zdaj pa le molčiš ves čas,
in ne veš, kako hudo mi je.

V tvojem glasu žalost sem zaznal
in brezup. Vem, sam sem kriv,
ker v tebi radoživost sem ubil,
ker sem ubil zaupanje v ljubezen,
ker sem ubil predanost tvojo.
Bil sem preveč sebičen, nisem slutil,
da te od mene odvrnile bojo
laži, s katerimi sem te obdal.

(Iz cikla pesniška zbirke Gorečka)

Oštevilčeni sedeži, parter, čakajoči gledalci.
Odrske luči. Zalet duše. Zamaknjenost.
Gubanje in padanje svile med nitmi kostumov.
Trakovi plapolajo in ovijajo veščine duha in jezika.
Roke postoterijo gibe proti občinstvu.
Trgajo s sebe devištvo, materinstvo, ljubezen
in neupogljive strasti, mehčajo obraze
in kapilare vesti, gospodarijo z ognjem,
klešejo in kopljejo v sebi nedotakljivo
z dotikanjem ranljive golote.

(Iz cikla pesniške zbirke Gorečka)

Ostala je zunaj telesa.
Vzhajajoča, razpršljiva, nepredirna luč.
Eliptični žarek. Leksika duše. Retorika.
Razgrnjena roka nad občinstvom.
V intervalih razprtost srca ptičje plavuti.
Goreči sadež izpuhtevanja duha v cvetu.
Svetla pega, ki biva v vinu za daritveni napoj.
Bitje, ki je izven časa v vzgonu.
Odtis po meri njenega glasu,
s kipečim odrivom v notranjost.
Zasnulost iz kokona, svetla svila duhovnosti,
čutna senzibilnost iger življenja.
Klasična, postmodernistična,
tragična in komična, krčevita v reminiscenci
notranjega spomina. Brezmejna,
naseljena kot popolnost v prostoru.

Ljubezenska poezija je razodetje. Lahko bi jo primerjali z zvokom, s katerim uglasbimo naše telo. Če imajo Francozi Jaquesa Préverta, pesnika, ki je posvetil ljubezni neizčrpen navdih poezije, bi lahko to rekli tudi za našo Mojco Gartner, ki jo na Pozitivkah poznamo pod pseudonimom Ajda. V rokah imam čudovito pesniško zbirko Zate bom …, ki jo je oblikovno opremila akademska slikarka Evelina Batista in s svojimi likovnimi podobami ujela ritem in erotična sporočila Ajdinih pesmi.

Ajda se je rodila v Ljubljani. Otroštvo je preživela na Laškem. Po končani srednji šoli se je zaposlila v Celju. Aktivno sodeluje na internetnem pesniškem portalu pesnik.net in na Sončevih pozitivkah, na portalu Poezija. Lansko leto je izdala pesniško zbirko Zate bom…, piše haikuje in nabira pesmi za novo pesniško zbirko. Želi si nastopiti na literarnem večeru, ki naj bi ga priredile Pozitivke za svoje bralce. Zavzema se za literarna srečanja štajerskih in primorskih pesnic in pesnikov.

Morda nisem ravno perfektna
sem pa predvsem direktna.
Morda nisem vedno nasmejana,
ker sem iz groba izkopana.

Morda nisem čisto takšna,
znam biti tudi drugačna.
Morda nisem samo jaz,
in je morda tu še kakšen obraz.

Vihtiš svoj ostri meč,
a ne veš,
da ne smeš

pokositi rdeče niti,
ki drže
upanje.

Zablode sij slepeči
vid megli,
brez noči,

Žalosten sem,
vem zakaj,
ne gre naprej,
ne pristane nazaj.

Vrtiva se,
na robu sreče,
čas izginja,
dogorevajo sveče.

Gledam ti globoko v oči,
kar vidim, boli,
ne obstajam več,
to nisi ti.

Toplo naj te noč pokrije,
zjutraj zmeraj, naj svetloba te oblije,
čeprav ni moja, roka, ki te boža,
naj bo voljna tvoja zlata koža.

v moja nedra na postanku časa
tvoja ladja je zavila

bežno
bežno

odprl svoje si zaklade
pobožal in poljubil moja krila

nežno
nežno

Draga me ljubi,
draga je z mano,
srečno ljubiti se
nama je dano.
Morda to zgodi se
v naslednjem življenju?
V temle srce je
predano trpljenju.

Četudi me ljubi,
četudi je z mano,
je to le v glavi.
Srce neugnano
za njo se poganja,
a čas, žal, ni pravi,
zadaja le rano,
in srečo odganja!

Jezdi sredi stepe sam,
Jutra žarki božajo.
Pogled miren proti goram,
Mogočne ga obkrožajo.

Na višini, v daljavi
Jadra z vetrom lahnim
Orel, ki pogled ustavi
Z zamahom rahlim.

Mnogo zame si storila,
Ob težkih trenutkih zame se borila,
Je tvoja želja bila le ta,
Imeti srečnega otroka kar se da.

Misli si mi znala brati,
A tudi vzpodbudno besedo mi dati,
Me tolažiti in bodriti,
Iz mene najboljše le zvabiti.

Razumem,
ni mi potrebno pripovedovati,
razumem iz tvojih oči
in iz konice tvojih prstov,
to strahotno, ponižno,
a vendar tako močno življenje.
Nihče mi brez besed ne poda
tako potrebnih odgovorov,
nihče drug ne pušča za sabo bolj družabne osamljenosti,
kot najini ogorki v pepelniku,
vse je tako kot je,
ostane samo to, kar v resnici je!
Razumem,
da so tvoje solze,
solze v mraku,
ne znaš jokati brez bolečine,
kot otrok sredi belega dne.
niti jaz ne.
Razumem tvoj dvojni obraz!
enega poznam bolj kot drugega.

Kričim!
Boli me, da sem odrezana od sveta,
kateremu želim pripadati.

Kričim!
Jočem, ker ne najdem neba,
zase, kateremu se želim predajati.

Kričim!
krče čutim, srca.
Ne najdem poti, ne znam več vztrajati.

Molk-edino spoznanje moje,
ki uniči trpljenje tvoje,
me je pripeljalo do dne,
kjer rože življenja žive.

Molčal sem da tekla je kri,
iz katere človeštvo živi,
da ne uniči je sad ljudi,
ki brezglavo živi.

Molčati mene je sram,
pa čeprav je vse skupaj zaman,
ker ljudje nevedno govorijo,
in meni nesrečo želijo.

Srečala sva se v senci palmovih dreves
Vročina,omamni vonj sadeža najinih teles.
Privil sem te k sebi na svojo trdo skalo
Lizal smolo z prsi grizljal bradavičko malo

V ritmu sambe pozibavala si boke
Jedre tvoje ritnice bile so polne roke
Ustnice drsele so po mojemu telesu
Vroča sapa grela me je kot ob kresu.

Sem storil prav,
da sem od sebe te odgnal?
Je prav, da zdaj še sam se mučim?
Kaj vse bi v tem trenutku dal,
da spet bi te lahko objel,
mojo ljubico predrago,
in si te v naročje vzel,
na usta te poljubil blago,
v oči se tvoje sinje zastrmel,
in ti povedal, kaj pomeniš mi,
kakšen velik zame si zaklad!
Mi sploh boš oprostila kdaj?
Bi sploh še kdo lahko imel tako te rad?
Sinjeoka, rad dobil bi te nazaj,
ker tebe le ljubiti si srce želi,
ker brez tebe enostavno drugo vse zbledi!

Temačni predor, prijetna toplina,
V njem je popotnik, okoli črnina,
Nagonsko se giblje in dela zavoje,
Da prišel bi do cilja in zavil se v povoje.

Že čisto izčrpan začuti ostale,
Pehajo vsak zase se, vsi brez morale.
Kdor prvi bo prišel, prvi bo mlel,
A to ne pomeni, da bo že uspel.

Zakaj me nikamor ne pustiš?
Me vedno na očeh imeti želiš?
Zakaj življenje mi greniš?

Zakaj mi ne pustiš, da bi bila kot ostali,
Če bila bi kot oni, bi me bolj imeli radi,
Bi bolj me spoštovali.

Obračaš besede svoje,
Krčiš srce moje,
V očeh solz imam za celo morje.

Misel,
rojena iz
lažnega objema,
potuje s svetlobno hitrostjo,
naprej,
cilj, odrešenje,
v novem svetu
laži in prevar.

Lučko sem ugasnil,
plamen poteptal,
ko se je rosno živ,
trepetajoč, rojeval.

Iskrica nebeška,
zamrla je v solzah,
toploto duše,
je ohladila bolečina.

Skozi koprenaste oblake iluzij
pričakovanj in prepričanj
kako naj bi bilo
in kako bi moralo biti
preko hrepenenj in tihega upanja v brezupu
padaš globoko, globoko do dna

Zamaje se ti svet pod nogami
in sesuješ se na kamnita tla
v vsej svoji visokosti

Nezavisna je svetloba,
mirna kakor jutranji pozdrav,
vodila me bo le do groba,
ko-bom na tem svetu ves propal.

Mi ne bo sijalo sonce staro,
ko ležal v krsti bom,
me v zemljo le bo gnalo,
ko začel se bo prelom.

Potoval bom skozi vso svetlobo,
čez vso morje in zemljo,
občutil bom sveta tegobo,
ko zapuščal bom Zemljo.