Jezdi sredi stepe sam,
Jutra žarki božajo.
Pogled miren proti goram,
Mogočne ga obkrožajo.
Na višini, v daljavi
Jadra z vetrom lahnim
Orel, ki pogled ustavi
Z zamahom rahlim.
Konj počasi stopiclja,
Ko z ušesi striže
In previdno še grizlja,
Ko prihaja bliže.
A v hipu se ustavi,
Kakor kip okameni.
Jezdec se takoj pripravi
In se s puško zavrti.
A v grmu zvok tišine
Ter dve lučki mali,
Ki oči so starešine,
V njih modrost se kali.
Umirjeno zdaj ven na travo
Stopi mož brezslišno.
Roko mokro in krvavo
Dvigne vznak brezbrižno.
Jezdec koj puško pospravi
In razjaha vranca.
Na to v hipu ga priravi
En pogled na indijanca.
Stopi k njemu, a le ta
Se na tla prevrne.
Z zadnjimi močmi poda
Mu dlan in k njemu se obrne.
"Hvala, beli mož, za vse
Kar si zame storil.
Moje pleme zdaj le te
Sledilo bo, ko boš govoril"
V zadnjem dihu mu spokojno
V roko stisne še pero,
Ki pove naj vsem pred vojno,
Kdo zdaj poglavar naj bo.
------------------------------------
------------------------------------
---Pogled v daljavo je uprt,-----
---Z njim bratje rdeči.-----------
---Proti beli rasi zdaj le smrt----
---V odločitvi je boleči.----------
------------------------------------
------------------------------------
Jezdi sredi stepe sam, 
