Razumem,
ni mi potrebno pripovedovati,
razumem iz tvojih oči
in iz konice tvojih prstov,
to strahotno, ponižno,
a vendar tako močno življenje.
Nihče mi brez besed ne poda
tako potrebnih odgovorov,
nihče drug ne pušča za sabo bolj družabne osamljenosti,
kot najini ogorki v pepelniku,
vse je tako kot je,
ostane samo to, kar v resnici je!
Razumem,
da so tvoje solze,
solze v mraku,
ne znaš jokati brez bolečine,
kot otrok sredi belega dne.
niti jaz ne.
Razumem tvoj dvojni obraz!
enega poznam bolj kot drugega.