(Iz cikla pesniške zbirke Gorečka)

Ostala je zunaj telesa.
Vzhajajoča, razpršljiva, nepredirna luč.
Eliptični žarek. Leksika duše. Retorika.
Razgrnjena roka nad občinstvom.
V intervalih razprtost srca ptičje plavuti.
Goreči sadež izpuhtevanja duha v cvetu.
Svetla pega, ki biva v vinu za daritveni napoj.
Bitje, ki je izven časa v vzgonu.
Odtis po meri njenega glasu,
s kipečim odrivom v notranjost.
Zasnulost iz kokona, svetla svila duhovnosti,
čutna senzibilnost iger življenja.
Klasična, postmodernistična,
tragična in komična, krčevita v reminiscenci
notranjega spomina. Brezmejna,
naseljena kot popolnost v prostoru.

Delujoča zavest, rezonanca, refleksija,
rojstvo Venere, stanje božanskega diha v gibu.
Lepota v večnem nastajanju.
Zamaknjena v zenit, v vertikalni horizont.
Trgajoča se iz objema nadčutnega,
reflektivna, dognana v naprezanju telesa in duha,
nadrealistična v kozmično prostranstvo segajoča.
V zorečem sadju dišeča magma, dotik cveta.
Bleščeč diamant - prvina, snov, človek, duh,
ki zavzame svoj prostor; drhteči čas Antigone.
Košuta, ki zavije po stezi nad prepadom,
ko začuti seme svojih besed v ustih,
obljudeno celino jezika, prostornino v glasu,
daljave v gibu, svetal dan, vznemirljivo hojo.
Vizualno poetična, v svojem neskaljenem bistvu
krepilna, radostna, darežljiva predigra nebeških
razsežnosti, sestavljena iz neskončnih estaperij.
S črtalom ustnic potegnjena črta, da odigra metaforo
telesa, svoj flamenko, svoj pokončni let
z rožnatim perjem flaminga. Pretakanje magme
v vgubanih vzgibih, kjer odtekajo brzice časa.
Lebdenje utripa v zlatem ornamentu spomina.
Mokre borove iglice samevajo in strast bivanja
na ogonu, med dlanmi kliče: »Teloh se je zganil.«