Poklical sem te,
ker sem hotel slišati tvoj glas,
ker sem želel občutiti toplino
najlepših dveh besed: LJUBIM TE,
kajti dolgo od tedaj je že,
odkar si mi izrekla jih z milino,
zdaj pa le molčiš ves čas,
in ne veš, kako hudo mi je.
V tvojem glasu žalost sem zaznal
in brezup. Vem, sam sem kriv,
ker v tebi radoživost sem ubil,
ker sem ubil zaupanje v ljubezen,
ker sem ubil predanost tvojo.
Bil sem preveč sebičen, nisem slutil,
da te od mene odvrnile bojo
laži, s katerimi sem te obdal.
Še kar naprej molčiš,
v tebi ni več hrepenenja, ni strasti,
je le želja, strup iz sebe zliti,
ki v tvojem srcu že lep čas tiči.
Le v sanjah nemo mi kričiš,
kako sem mogel ti kaj takega storiti,
ko vendar si zares ljubila me,
jaz pa sem znal te le raniti.
Poklical sem te,
