Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20070314161950913

. Ajda se v uvodnih besedah k zbirki zahvaljuje svojemu možu, ki jo je podpiral kot prvi bralec, kritik in lektor. Zaupala je njegovi presoji, kritiki, mislim in besedam in z njegovo podporo je zaupala vase in začela verjeti, da se pod njenimi prsti ustvarja poezija, ki vre iz njene notranjosti. Imel je posluh in razumevanje, saj se je veliko pesmi rodilo tudi ponoči, ko je bil čas počitka in vedno si je vzel čas, da jo je poslušal in občudoval prekrasne misli, ki jih je Ajda izlila iz duše na papir. Žal, ko se je Ajda intenzivno pripravljala na izdajo pesniške zbirke, je Ajdin mož preminil. Pesniško zbirko Zate bom…sprejmimo s sočutjem in hkrati kot pretresljivo usodo življenja in izpoved použivanja življenja po koščkih ljubezni, ki jo hrani spomin. Zelo težko sem začela pisati misli o tej pesniški zbirki, ki je prepredena tudi z bolečino izgube drage, najdražje osebe. Ajdi izražam moje iskreno sožalje in hkrati tudi pohvalo, da je v teh, z bolečino presunjenih trenutkih, našla moč in pogum, da je izdala pesniško zbirko. Ritem veselja pesniške govorice, potreba po odkrivanju lastnega izvira ljubezni naredijo pesniško zbirko lepo, iz nje zasije svetloba in magični zaris erosa z močno izpovedno močjo. Nasmeh Nasmeh je kot petje ptic. Nasmeh kot šelestenje trav. Nasmeh kot potok žuboreč. Sprašujem se, Komu namenjeno je petje ptic? Komu namenjeno je potoka žuborenje? Komu namenjeno je šelestenje trav? Le komu boš podaril svoj nasmeh? Zazrem v oči se tvoje. Pogled kot biserov lesket. Zazrem v ustnice vabljive, Njih sliši se šepet. Kot nežen veter božajo besede tvoje. Kot trave lesketajo se v rosi. Kot sonce, ki me greje, Besede tvoje gredo mi do srca. Približaš mojemu se licu. Začutim nežen dah. Začutim sapo, ki me boža. Zaznam vonj tvojih las. Že vem, da to si ti. Za naju… Misli počivajo Na preprogi sanj Svilnatega otipa Blazinic prstov Nežno drsijo Neustavljive so Zlijejo se S poezijo naju… Ranljivost Sanje so razblinijo Neusmiljenost me davi Ranljiva sem Iščem zatočišče Povsod so vrata zaprta Ranim si prste Puščam krvave sledi Vidne so le meni Umirjam se … Le bežen trenutek Ukradem si ga Slepim se… Prihaja orkan… Prepletanje … Vežeš me nase Z nevidnimi nitmi Pleteš mreže Zapletam se vanje Ne padam Miriš spomine Dišiš mi po pomladi Loviš žarke sonca Dotikaš se zvezd Pričaraš pravljico Podarjaš ni nasmeh Božaš moj obraz Prepletaš najine prste Šepetaš mi o poletju Kradeš biser morja Čaraš jesensko listje Ponudiš sočno hruško Ugriznem vanjo Spijeva poljub Zlijeva se v eno Slutiš zimo Zaspiš v mojem objemu Prisluhnem dihanju Bitju srca Tvojega, le zame… Jacques Prevert je napisal pesem: Srečen sem Srečna sem včeraj mi je rekel da me ljubi ponosna sem in srečna ni dodal da je za večno. Ko nas hranijo spomini, iz njih vstaja novo življenje. Ljubezen smo mi sami. Komentarji (7) www.pozitivke.net