Temačni predor, prijetna toplina,
V njem je popotnik, okoli črnina,
Nagonsko se giblje in dela zavoje,
Da prišel bi do cilja in zavil se v povoje.

Že čisto izčrpan začuti ostale,
Pehajo vsak zase se, vsi brez morale.
Kdor prvi bo prišel, prvi bo mlel,
A to ne pomeni, da bo že uspel.

Počasni premiki zdaj spremljajo ga,
Da prihrani moči za pot do blaga,
Da odprl bo duri težke, masivne,
Izpolnil te misli intuitivne.

Skoraj že zadnji zdaj pride do stene,
Kjer ni več poti mu odprte nobene
In z glavo zdaj rine čez steno debelo,
Saj ve da mu končno bo nekaj uspelo.

Ko čez ta zid se že končno prebije
Se kar naenkrat z ujetnikom zlije,
Ki bil je zaprt tu že celo življenje
Sam, ker ga čakal je skozi trpljenje.

To čudovita je smrt za oba,
Saj življenjsko nalogo izpolnila sta.
Dvignila sta se na višji nivo,
Kjer bosta skupaj vzklila v telo.

Zdaj oba sta kot eno, množita se vneto,
Ljudstvo ljubezni zdaj raste zagreto.
Delajo vsi, da bi lahko živeli,
V harmonijo celote lahko se odeli.

A vendar jih kmalu je čisto preveč,
V tem svetu prostora že skoraj ni več.
Vsi skupaj kot eno na poti drugam,
Živijo za svet, ki se zdi, kot iz sanj.

Temačni predor, prijetna toplina,
V njem je popotnik, okoli črnina.
Nagonsko se giblje na tej poti sanj,
Da končno prišel bi v svet, kjer je dan.