Rojstvo!
Iz marsikatere neumnosti izstopimo, ko nas objame val energij nove zavesti. Vsaj tako so nas učili in usmerjali na višje nivoje zavedanja, božanske nivoje bivanja.
Ne potrebujemo prav veliko, da smo v tej zavesti ter zavedanju in bivanju tukaj na tej naši zemljici.

To kar me nekako preveva iz notranjosti bom poskusila izliti na papir, v upanju da ga bralec dojame na sebi najbolj soroden način.
Nekoč davno v odaljenem univerzumu kje ne obstaja čas in prostor smo upoklicani za današlje in tudi prejšnje naloge.
Koliko mi je znano in koliko dojema ta moja »pamet« ni prav veliko duš tukaj na zemlji, tako kot se nam zdi. Veliko je inkarnacij in prevečkrat jemljemo telesno obliko da dokončamo vse tisto zaradi česar smo sprejeli svojo naloga.

Nov čudovit dan, novi lepi trenutki se ti ponujajo, zato jih izkoristi po svojih najboljših močeh. Zavedaj se lepih stvari, ki se ti dogajajo prav sedaj in se ti bodo nadaljevale čez celoten dan, le hoteti je treba! Kar moraš storiti je, da vsako slabotno misel nadomestiš z močno, vsako negativno misel nadomestiš s pozitivno, vsako sovražno misel nadomestiš z ljubečo, vsako potrto misel nadomestiš z vedro!

Stori to malo pa boš poln optimizma, radosti, sreče in dobre volje. Le pravilno naravnaj svoje misli in bodi dejaven! Izid prepusti bogu, ki ti vedno pomaga! Zavedaj se, da je v dnevu ogromno čudovitih trenutkov! Ne zamudi jih! Prejmi dar dneva in uživaj!

Zavedati se, da vse stvaritve tvorijo celoto, prebuditi v sebi človeka, ki se zave univerzalne zavesti, ter ozavestiti dejstvo, da je vsaka stvaritev izraz misli tistega, ki te misli ustvari. Tako preprosto in hkrati zapleteno, saj je običajna zavest vendarle vezana na obliko, in bistva življenja ne prepozna ali pa se ga zaveda le občasno.

Teža navad, nagnjen, želja, nas pogosto preokupira - kako pogosto je najvišji filozofski domet politiziranje ob dnevnih novicah. In kako pogosto gledamo neumne oddaje dokazujejo statistike gledanosti. Če jih nebi tako množično gledali, bi bili ponudniki prisiljeni prilagoditi program. Tudi narod in njegova vlada jedo iz istega korita in se prilagajajo okoliščinam, dokler ni dosežena meja. Absolutne definicije za poštenost in nepoštenost se tako ne da izpeljati na podlagi vzorca.

Zgodilo se je takrát, ko so v Indiji v veljavo stopile številne reforme, ko se je v odročni bengalski vasici revnim staršem brahmanom 19. februarja 1836 rodil otrok. Oče in mati sta bila zeló pravoverna. Brahmanizem je nenehno odrekanje. Brahmanom je dovoljeno početi zeló malo stvari; a predvsem se ne smejo posvečati posvetnim dejavnostim. Istočasno ne smejo sprejemati daril od nikogar. Lahko si le predstavljate, kakó rigorozno lahkó postane takšno življenje.

Mogoče ste že velikokrat slišali za brahmane in njihovo versko delovanje, a le nekaj se vas je nehalo spraševati, zakaj imajo takó veliko sledilcev. Oni so najbolj revna kasta ljudi v deželi; skrivnost njihove močí je skrita v odrekanju. Nikoli ne hrepenijo po bogastvu. Spadajo med najbolj revne duhovnike na celotnem planetu in prav zaradi tega najbolj vplivne.

Duhovno življenje je celotno življenje: na duhu, duši in telesu, torej v materialnem svetu problemov, ki jih ima vsakdo dnevno milijon dvesto. Duhovno življenje ni nekaj ločenega od vsakdanjega življenja, ne, ampak spoprijemanje z problemi življenja, ki se brez duhovnih rešitev samo še povečujejo. Duhovno življenje je stanje zavesti človeka tu na zemlji.

Duhovni svet znotraj nas je zelo konkreten svet in še kako realen svet, ki vpliva na naše življenje v teh treh dimenzijah prostora in časa. Vse posledice imajo vzrok v duhovnem svetu in ne priznavati duhovnega sveta, je enako ne priznavati tega sveta. Ni potrebno preveč povdarjati naše dolžnosti na zemlji, te poznamo. Bolj modro je povdarjati kaj naše dolžnosti niso.

Kako doseči cilj?
Kakovost naših življenj je togo povezana s širino našega obzorja, s kakovostjo razumevanja stvarnosti in sebe. Kakovost zavedanja in kakovost življenja sta torej ozko povezani. Zavedanje širimo z novim znanjem. Sedanja civilizacija gore problemov, ki nas tarejo, s starim znanjem ne more rešiti.

Einstein je dejal, da problemov ne moremo zadovoljivo obvladati, dokler se ne dvignemo nad raven, na kateri so nastali. Šele ko jih vidimo z drugačne perspektive, se pokažejo nove možnosti. Takšno perspektivo odpira zavedanje duhovnega ozadja stvari. Ne gre le za nove informacije v okviru starih konceptov; gre za nov koncept razumevanja, ki človeka postavlja v novo, osrednjo vlogo.

Sreča in gon po spoznanju
Vsak od nas je iskalec sreče. To, kar si razlagamo z željo po sreči, je nekaj, kar ima mnogo večji, kozmični smisel in pomen. Ali obstaja kaj pomembnejšega od spoznanju svoje resnične identitete, ko se speče človeško bitje prebudi in se zave, da je eno s Stvarnikom?

Globoko v sebi se zavedamo, da v tem leži naša izpolnitev. Ko si želimo biti srečni, se želimo v resnici dotakniti svojega božanskega bistva, spoznati želimo tisto, kar smo. Ko smo srečni, smo v stiku s »seboj«. To se zgodi le takrat, ko um umolkne, ko ego utihne in doživljamo mir, prežet z radostjo. "Običajna sreča" so trenutki, ko vzpostavimo stanje s svojim duhovnim jedrom; a radost in mir občutimo le, dokler ju ne prežene vladajočii tiran - ego.

Idejo, ki jo je leta 1949 obdelal George Orwell v svojem znamenitem romanu 1984, so uporabili v televizijski igri Veliki brat. Orwell je meril na komunizem, ki je človeštvu sicer obljubljal uresničitev ideala svobode, enakosti in bratstva, v resnici pa ga je bolj in bolj zapiral v stekleno prozorno hišo, v katero je smela vstopiti samo partija. Z omenjenim prikazom totalitarnega režima se Orwell ni kaj dosti oddaljil od resničnosti.

Svet mora torej postati viden, presojen. Drug o drugem želimo vedeti vse: kaj počnemo in kakšni smo. Internet nam vneto pomaga zadovoljevati našo radovednost. V ozadju pa še vedno deluje Veliki brat, velika, vseobvladujoča oblast, ki želi imeti pregled nad svojimi podložniki do njihovih največjih intimnosti. Sodobni medijski spektakel Veliki brat je le različica. V nerazumevanju in nesporazumu o demokraciji vsakdo verjame, da ima pravico vedeti in videti, kaj se dogaja v drugem človeku. V televizijski seriji Veliki brat se izgubi še zadnji ostanek človekovega dostojanstva.

Kje iskati?
Globoko vtisnjeni žeji po samospoznanju sledimo nezavedno in se sprva niti ne zavedamo, kaj iščemo. Nekaj nas preprosto sili v izkustva, v katerih bi življenju prišli bolj »do dna«. Nekateri potujejo na različne konce sveta, kjer si obetajo v ustreznejšem okolju sebe in življenje bolje spoznati.

Drugi poskušajo do sebe prodreti tako, da »zgostijo čas« v kakem ekstremnem športu, ko hitrost ali napetost pomagata drastično povečati koncentracijo in doživljanje življenja. Tretji pa iščejo odgovore v opojnih sredstvih, ki odpirajo vrata v svet neznanega.

Ne obstaja človek brez bolečine, a če tak človek obstaja, potem to ni človek. Te besede sem nekoč nekje prebral, v trenutkih lastne bolečine, ki mi je prinesla nova spoznanja.

Obstojajo rane katere bolijo, obstojajo rane za katere ni anestetikov. Obstojajo bolečine katere nas lahko propeljejo do točke norosti. Toda rane niso samo fizične narave. Mnogo hujše so duševne bolečine, rane srca. Še posebno če te nekdo razočara, te ne sprejema, če ti ni dal ljubezni, ki si jo pričakoval, te vrgel iz službe in ti tako ogrozil eksistenco....v nas je torej rana, ki nas boli. Od teh notranjih ran srca ponoči ne spimo, se prebujamo preznojeni s krikom na ustih in strahom občutimo kot da je še neka zgoščena prisotnost v naši sobi. So razočaranja, ki jih zelo težko pozabiš in, ki ti ob misli na to skrčijo želodec od bolečine in te stisnejo okoli srca ter te tako preženejo v počasno umiranje, tako počasi veniš.

Življenje je niz izkustev, ki pa niso vsa enako pomembna. Če bi bila, bi bilo povsem vseeno, kako živimo. Med vsemi izkustvi ima eno še posebno vrednost in težo. Obstaja najpomembnejše in najveličastnejše izkustvo, ki mu ni para. Kaj bi to lahko bilo? To je izkustvo prepoznave naše življenjske Biti, iskre življenja, ki nas oživlja. V nas je globoko vsajeno nezavedno hrepenenje po razkritju naše resnične identitete in prav to je tisto, kar nas žene naprej.

Ni jih malo, ki verjamejo le tisto, kar lahko preverijo s fizičnimi čuti. Toda v življenju vsakogar se nekega dne zgodi premik, ko se tako omejena predstava o svetu zamaje in prodre spoznanje, da obstaja še nekaj več kot le materialni svet. Spozna, da ni le gmota mesa z nekaj vsebovane kemije in elektrike.

SFINGA
Sfinga je že od Starega veka izrazna oblika za nepojasnjene stvari. Najdemo jo v mnogih starih visokih kulturah. Oznaka, pod katero danes poznamo bitje pol človek, pol lev, imenovanega sfinga, izvira iz stare Grčije. Grabežljive in daveče demone smrti so tod imenovali »sphinges«.

To nam kaže, da so Grki mistično bitje sicer prevzeli od Egipčanov, dodali pa so mu drugače niansirano čeprav ravno tako enigmatsko osmišljenje. V samem razvojnem ciklusu, ki ga je doživljalo človeštvo v različnih časovnih obdobjih, so tudi sfingo predstavljali na različne načine. To je videti pri obeh najbolj znanih predstavitvah sfinge: sfinga pri Gizi in sfinga v Tebah.

Boj s strahom
Preziranje strahu je vedno veljalo za veliko vrednoto. Seveda o strahu govorijo vse mitolo­gije, filozofije in religije. Premagati ga je mogoče le z zvrhano mero poguma in s čistim srcem, polnim ljubezni. Po­sebno v mitologiji velja, da pozitivne vrednote - dobrota, pogum in čistost - vedno premagajo sovražnika.

Ker je strah proizvod ega, je boj s strahom v resnici boj z egom. O pomenu zmage nad egom govorijo vse pravljice: zmaja, tirana in zlobneža (mačeho), ki simbolizirajo ego, je treba premagati, da bi Sneguljčica, Trnuljčica, Rdeča kapica, princesa (vse predstavljajo dušo) zaživela srečno do konca dni.

Izvor strahu
Razlog za strah je ego, kajti strah je neposredno povezan z interesi ega. Ta si na vse mo­goče načine prizadeva, da bi si zagotovil občutek, da stvari ob­vla­duje, saj s tem gradi svojo varnost; vse naše racio­na­liza­cije, izgovori, ambicioznost, pohlepnost in drugi načini za dosego varnosti in udobja so le načini in sredstva za zavarovanje ega. V ustaljenih vzorcih se počutimo varne, strah pa je povezan z vsem, kar to varnost in dominanten po­ložaj ogroža.

Na brezštevilne sisteme prepričanj in svojo pred­stavo o sebi, ki sestavljajo ego, smo tako močno nave­zani, da se jih boji­mo izgubiti. Srčika vseh strahov je strah pred izgubo ega, lastne (lažne) identi­tete. A naša resnična identiteta nima z egom nobene zveze.

Enost se da s poskusom tudi dokazati. Alkimisti so poskušali dokazati, da je temelj vsega zlato, najplemenitejša kovina, v kateri sončeve sile skorajda kristalizirajo in ga lahko izločimo kot bistveno esenco iz neplemenitih kovin. Alkimija nas uči, da so kovine nastale pod vplivom sedmih planetov v temnem naročju zemlje.

V tem pa se razločno kaže tesna zveza med alkimijo in astrologijo. Astrologija nam razlaga pomen živalskega kroga in planetov, alkimija pa pomen elementov in kovin. Njun medsebojni odnos je kot odnos med nebom in zemljo. Njun temeljni zakon je zapisan že na staroegipčanski smaragdni plošči:
«Kar je spodaj, je enako tistemu, kar je zgoraj.«

Dejavniki strahu
Strah je posledica aktivnosti ega, zato se povezuje s sedmini temeljnimi obrazi ega – s pohoto, pohlepom, ponosom, napuhom, jezo, nezmernostjo in lenobo. Strah se zmanjša, ko posamezno od naštetih hib odpravimo.

Pohlep je v času, ko se iznajdljivi lahko hitro dokopljejo do bajnega bogastva, dobil krila. Nesporno sta pohlep in lakomnost v zahodnem svetu močneje izražena kot na vzhodu. Zasluge za to ima v krščanskem svetu božja zapoved »Ne kradi«, ki je imetje povzdignila v pomemben del stvarnosti vernika, kajti pravica do imetja naj bi bila zagotovljena od Boga. Za nameček je Katoliška cerkev sama velik zgled za kopičenje materi­alnega bogastva in okoriščanja z njim, prav tako pa se nepres­tano bojuje za politični vpliv in oblast v krščanskih deželah.

Strah pod lupo
Strah je alarmno stanje v te­lesu, posledica notranje miselne predstave, ki jo naš razum tol­mači kot grožnjo. Miselna predstava je lahko posledica zunanjega draž­ljaja ali spomina, ki se ob kakem prožilcu nenadoma pojavi v zave­sti. Možganski sistem se na dražljaj odzove zelo burno in z injicira­njem adrenalina, s katerim preplavi telo, doseže številne fiziološke spremembe, katerih namen je zvišati stopnjo občutljivo­sti, odziv­nosti in moči celotnega organizma: krvni pritisk naraste, utrip srca se poveča, dihanje se pospeši, jetra izločijo glukozo, maščobne zaloge pa se pričnejo pretvarjati v energijo.

Krvni obtok je preus­merjen od manj pomembnih funkcij, kot je na primer pre­bava, v možgane in mišice. Če gre za fiziološki strah, se nenaden energijski impulz pokaže v povečanju moči mišic, ostrejšem zaznavanju, hitrejšem odzivu in večji učin­kovitosti ter prožnosti telesa.

Oporni skelet civilizacije
Na prvi pogled se zdi, da je strah oporni skelet civilizacije. Na vseh ravneh človekovega delovanja je namreč vgrajen v družbene mehanizme in institucije, ki podpirajo družbo. Strah nam­reč sili v aktivnost. Zaradi strahu človeštvo izgublja ogromno ener­gije in opravlja naloge, ki so popolnoma nepotrebne. Razvite družbe so postale hiperaktivne, to pa jim še malo ni v korist. Ljudje, ki so prepojeni s strahom, nimajo časa za nič drugega.

Strah usmeri pozornost širše družbe v zaželeno smer, poenoti njihov interes in jih aktivira za doseganje skupnih ciljev. Zato je pomembno najti sovražnika, pa čeprav izmišljenega. Države se iz strahu pred različnimi nevarnostmi, povezanimi z zunanjo ali notranjo grožnjo, zavarujejo z različnimi mehanizmi.

Obe plati medalje
Zaradi strahu počnemo stvari, ki jih sicer nikoli ne bi počeli: svojo življenjsko energijo usmerjamo v aktivnosti, ki niso ne le nekoristne, temveč uničujejo nas sa­me, sočloveka, naravo in okolje ter prinašajo smrt. Zaradi strahu je človek pripra­vljen storiti praktično vse, vključno z jema­njem tujega ali lastnega življenja; to pa so dejanja, ki jih ni več mogoče popraviti.

A vsaka stvar ima tudi svojo dobro plat. Napačno bi bilo trditi, da strah izključno negativno vpliva na razvoj civilizacije, saj je prispeval k hitrejšemu evolutivnemu raz­voju in omogočil ali pospešil tudi nekatera odkritja, ki so člo­veštvu v prid. V pradavnini je strah pospešil razvoj miselnih potencialov, prazgodovinskemu človeku je pomagal do večje iznajdljivosti in zanesljivejšega preživetja. Skozi vso svetovno zgo­dovino je različna ljudstva – predvsem v vojni - spodbujal k ustvarjanju nekaterih velikih dosežkov; takšen izum je denimo radar.

Mi ljudje smo dvojna bitja in živimo dvojno življenje. Razlika je samo v tem, da se tega eni zavedajo drugi pa ne. Zunanji-zemeljski človek v svojem zunanjem svetu ni tisti, ki pridobiva izkušnje in o katerem je govora v duhovnih vodah, temveč notranji, duhovni človek v duhovnem svetu.

Pravi duhovni »sistemi« niso tvorbe uma naravnega-zemeljskega človeka. To so izkušnje notranjega, duhovnega človeka, ki v našem zunanjem naravnem človeku navadno spi – je nedejaven. Če pa se prebudi, pomeni, da se zaveda samega sebe. Zveda se, da je duh iz duha, misel iz mišljenja Boga, duha. Zave se lastne strukture in lastnih moči, ki so tudi strukture in moči duha, ki prežema svet. Zave se resnice.

Strah je eden izmed največjih problemov človeka. Spremlja nas vsepovsod in venomer ter deluje na nas s svojo uniče­valno močjo. Postal je samoumevna sestavina življe­nja. Pohablja nas, otopeva in slabi, a ga kljub temu obrav­navamo blagohotno, tolerantno in prizanesljivo ter brez pomislekov plačujemo njegov davek. Nad njego­vimi učinki in po­sledicami se velja krepko zamisliti.

Najbolj nevarno je dejstvo, da strahu sploh ne dojemamo kot problem, s katerim se je treba spopadati kot z vsakim drugim. Obrav­navamo ga namreč kot sestavni del našega življenja in nekaj povsem običajnega, kot senco, ki nas spremlja na vsa­kem koraku in se ji ne moremo izogniti. Ker korenini v psihi in se udejanja skozi miselne procese, mu je težko priti blizu, saj niti psihe niti miselnih mehanizmov ne poznamo dobro.

Egove zvijače
Ob razumevanju njegovega vpliva na dušo lažni jaz uzremo v novi luči. On je ovira na poti do harmoničnega, z zakoni vesolja usklajenega, z lučjo ljubezni obsijanega življenja. Ko se lotimo osvobajanja iz zasužnjenosti z njim nam je v pomoč poznavanje njegovih trikov in mehanizmov delovanja, ki smo jih deloma že osvetlili. A njegova premetenost nam povzroča veliko težav.

Ta se med drugim kaže v tem, da skuša sebe prikazati kot nujno, pozitivno sestavino zavesti. Ustvaril je mit, usklajen z zakonom polarnosti, da obstajata dva dela ega – višji in nižji jaz. Višji naj bi bil dober, vodeč nas k Izvoru, nižjega pa naj bi transformirali s »kultiviranjem«. A to seveda ne drži. Ego, tako višji kot nižji, temelji na lažnih temeljih. Treba se je izviti iz njegovih klešč.

Duša v krempljih ega
Trenutek povezave duše z egom je v Svetem pismu opisan v zgodbi o izvirnem grehu, ki govori o »izgonu iz Raja«. Zapeljana od kače sta Eva in Adam utrgala jabolko z drevesa spoznanja, ob čemer sta pridobila »znanje«, ob katerem sta se na lepem zavedla svoje golote.

Odprla sta vrata v svet dualnosti. Kača in jabolko sta simbola življenjske sile, ki se v svetu dualnosti izkazuje primarno skozi spolno energijo. Duše so kot ujetnice ega začele ubirati najrazličnejša pota, na katerih so se pogrezale v strah in doživljanje širokega spektra negativnih izkustev.