Strah pod lupo
Strah je alarmno stanje v te­lesu, posledica notranje miselne predstave, ki jo naš razum tol­maèi kot grožnjo. Miselna predstava je lahko posledica zunanjega draž­ljaja ali spomina, ki se ob kakem prožilcu nenadoma pojavi v zave­sti. Možganski sistem se na dražljaj odzove zelo burno in z injicira­njem adrenalina, s katerim preplavi telo, doseže številne fiziološke spremembe, katerih namen je zvišati stopnjo obèutljivo­sti, odziv­nosti in moèi celotnega organizma: krvni pritisk naraste, utrip srca se poveèa, dihanje se pospeši, jetra izloèijo glukozo, mašèobne zaloge pa se priènejo pretvarjati v energijo.

Krvni obtok je preus­merjen od manj pomembnih funkcij, kot je na primer pre­bava, v možgane in mišice. Èe gre za fiziološki strah, se nenaden energijski impulz pokaže v poveèanju moèi mišic, ostrejšem zaznavanju, hitrejšem odzivu in veèji uèin­kovitosti ter prožnosti telesa.

Ob tem telo spodbudi tudi mehani­zme za hlajenje telesa, pojavi pa se tudi moèan impulz za odvajanje teko­èine iz telesa – uriniranje. Vse navedeno seveda pomeni, da se telo usposobi za napore, precej veèje od obièajnih, kar pomeni, da lahko deluje na meji svojih zmogljivosti. Takšno stanje pa seveda ne more trajati dlje èasa brez kvarnih posledic. Dolgotrajen strah zato telo postopoma ugonobi.

Oèitno postaja, da je èloveški razum mehanizem strahu prièel zlorabljati v primerih, ki nimajo nikakršne povezave z objektivno nevarnostjo. Tak strah imenujemo psihološki strah, ki temelji na napaènem razlaganju stvarnosti. Napaène miselne predstave zavrejo ali preusmerijo našo aktivnost iz želene smeri k neugodnejšemu cilju. Razlaganje stvarnosti je paè silno subjektiven posel: za nekoga izguba velike vsote denarja pomeni brezizhoden polo­žaj, ki utegne voditi v samomorilnost, drugi pa se bo nasmehnil, èeš: kaj bi se grizel, saj gre le za denar. Splošna družbena klima je v ljudeh postopoma zgradila takšne miselne predstave, da si dolo­èene živ­ljenjske dogodke, ki najveèkrat pomenijo le zmanjšanje udobja ali življenjskega standarda, razlagajo mnogo bolj dramati­èno, kot bi bilo smiselno. To ni niè èudnega, saj si sodobni èlovek normalnega življenja brez številnih dobrin, ki jih prinaša tehnolo­ški napredek, sploh ne zna veè predstavljati. Postali smo ujetniki »civiliziranega naèina življenja«, sužnji tehniènih pripomoèkov, cena za to pa je visoka: brez njih ne znamo veè živeti, strah nas je njihove izgube.

Razlog psihološkega strahu je nevednost, ki se kaže kot neznanje, napaèna preprièanja in lažne identifikacije. Iz strahu, da bi bil to, kar si, poskušaš biti nekaj, kar nisi, posnemaš druge, išèeš se v pritrjevanju in naklo­njenosti drugih, v zunanjem svetu – tam, kjer te ni. Svojo ceno doloèaš na osnovi primerjave z drugimi, ki služijo kot merilo, zato podležeš tekmovalnosti. Treba je biti boljši, uspešnejši, pamet­nejši, boga­tejši… Vse to pa si je treba izbojevati na raèun drugih, kar poraja strah. Naš razvoj se odvija v napaèno smer, ogro­mno energije se usmerja v škodljive in nepotrebne dejavnosti.

Strah je neloèljivo povezan z delovanjem uma, nagnjenost k strahu in dovzetnost za strah pa sta odvisna od naèina razmišlja­nja. Iz okolice smo nenehno obstreljevani z negativnimi informacijami, ki krepijo našo predstavo o nenehni ogroženosti ter utrjujejo negativno logiko: polni nezaupanja in pesimizma povsod išèemo le pasti in nevarnosti. Preprosto ne znamo veè razmišljati izven okvira negativne logike. Slepi smo za vse pozitivno. Um je postal gene­rator strahu in deluje tako, da dogodke zaradi slabih minulih izkušenj neprestano povezuje z mo­žnimi nevarnostmi. Bogata domišljija strahove še poveèuje.

Strah ima nekaj po­dobnih lastnosti kot bolezen: kaže, da z doloèenim odnosom nekaj ni v redu. Podobno kot bolezni ni smiselno obsojati kot krivca tegob, kajti bolezen je le posledica napaènega odnosa do življenja ali sveta, tako tudi strah ni krivec, da gredo stvari na­robe. Kriva je èlovekova nesposobnost, da bi se takrat, ko ga po­pade strah, pra­vilno odzval, se pravilno odloèil in sprevidel spo­roèilo, ki ga strah prinaša.

Eden najbolj razširjenih strahov je strah pred spre­membami kot posledica nezaupanja v svoje sposobnosti prilagaja­nja vedno novim okolišèinam, ki jih prinaša življenje, pa tudi le­nobe. Zato si prizadevamo življenje »zamrzniti« in se z bivanjem v poznanih okvirih zavarovati pred neprestanimi izzivi in preizkuš­njami, ki bi jim morda ne bili kos. Toda to je zaviranje življenja. Spremembe so njegovo bistvo. Narava je neizprosna: kar se spremembam ni sposobno prilagoditi, prej ali slej propade, umre.

Strah nima le psihološke oblike temveè tudi energijsko. Energija strahu se je nakopièila v naših telesih, nahaja se v mišiènem tkivu, predvsem v predelu trebuha. Kadar se moèno prestrašimo, se ta napetost iz trebušnega dela premakne navzgor, proti srcu. Napetost v èrevesju in mehurju popusti, ohlapnost tega mišièja pa povzroèi obèutek, da nenadoma nismo veè sposobni zadrževati vode ali blata.

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar
Vir: http://www.prisluhni.si