Ljudje zelo radi rečemo, da je vse v glavi. Čista resnica. Sicer malo poenostavljena, ampak drži - tako kot večina ljudskih modrosti.
Naš um je procesor, ki določa vsebino naše glave. Nekako prefiltrira vse vsebine v "etru" in v našo glavo spusti samo določene. Malo me spominja na kakšno spletno trgovino, kjer lahko s pomočjo raznih filtrov najdeš sebi primerne izdelke.
Tehnika v naši glavi je podobna, zaplete se edino pri tem, da se vse to dogaja na podzavestni ravni in si filtrov ne znamo enostavno prilagajati, oziroma jih izklopiti.
Kot vemo znajo biti te vsebine, ki pritekajo v našo glavo zelo moteče. Še posebno, ker so pogojene tudi z neznankami, ki nas delajo čisto nemočne. Ena takih velikih neznank, ki pa korenito vpliva na vsebino naše glave, je stopnja dozorelosti našega uma, oziroma naša ozaveščenost. Še večja neznanka pa je, kaj vpliva na to neznanko. Meni ljuba misel je, da verjetno širjenje vesolja.
Na srečo je duhovna evolucija zapisana v naših genih in nas sama po sebi žene naprej. Ker pa je v naravi našega ega, da neradi sedimo križanih rok, si trudimo na vse kriplje prehiteti evolucijo, ali pa ji vsaj malo pomagati, ker očitno ne zmore sama dovolj hitro. Gremo na delavnico ali dve, moteče vsebine v naših glavah malo pometemo pod preprogo, si morda nadenemo kakšno novo masko, najdemo poslanstvo v kakšnem novem idealu, ali pa se enostavno izgubimo v začaranem krogu večnega iskanja itd.
Nič ne pomaga bolj, kot pomaga širjenje vesolja. Le ta odpira naš um, oziroma širi našo zavest. Ko je naš um dovolj zrel, se zgodi nekakšna magija. Um prične opazovati in prepoznavati samega sebe.
Zamislite si šolsko tablo in nekoga, ki hitro in neumorno kraca po tej tabli. Ta kracač je naš um, tabla pa naša zavest. Hočeš - nočeš si želimo prebrati vse, kar nakraca naš um. In vse to bodisi urejati ali pa izbrisati. In to urejanje zna biti zelo utrujajoče, zato me ne preseneča, da želimo ljudje na razne načine umiriti um. Mnogi pa skušajo z raznimi zvijačami speljati pozornost uma drugam.
In potem se nekega dne pričnemo zavedati tega utrujajočega opravila. Kdaj se to zgodi ostaja večna neznanka. Po navadi zelo utrujeni se usedemo v klop nasproti table. In neprizadeto opazujemo kracača in njegove krace. In pustimo umu, da je to kar je... kracač. To je zelo osvežilen občutek svobode. Še bolj osvežujoče pa je spoznanje, da tisti, ki sedi v klopi lahko samostojno razmišlja. Razmišlja neodvisno od dogajanja na tabli.
Čeprav razmišljanje ni prava beseda, ker se meja med razmišljanjem in občutenjem tukaj malo zabriše. Ni več potrebe po takem filozofiranju kot je ta članek.
Leporečno bi rekli, da se Nova zavest blaženo kopa v ljubezni Večnega.
Ampak tudi tu ni črno - belo. Nekdo se v celem življenju ne bo niti enkrat usedel v klop. Nekdo drug se bo morda nekajkrat za par trenutkov, pa temu niti ne bo pripisal nobene pomembnosti. Spet nekdo se morda usede večkrat na dan. Verjetno pa je malo tistih mojstrov, ki poljubno sedijo in se smehljajo kracaču.
Ljudje zelo radi rečemo, da je vse v glavi. Čista resnica. Sicer malo poenostavljena, ampak drži - tako kot večina ljudskih modrosti.
