Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Klic-Dusa-Pot-Zivljenja

Klic duše ali kako jo slišati torek, 18. julij 2017 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Večkrat dobim vprašanje, kako veš, da te kliče tvoja duša? Kako veš, da je tisto, kar počneš, res klic duše? Morda je pa nekdo, ki si ga spoznal, s katerim hodiš po poti življenja, glasnik tvoj duše, ki ti pomaga razvozljati zapletene šifre v sporočilih, ki jih prejemaš vsakodnevno, a se te ne dotaknejo na takšen način, da bi te privzdignilo iz zimskega spanja, iz tistih najglobljih sanj, ter te postavijo na tisto mesto, kjer bi se že zdavnaj nekako »moral« znajti ter začeti opravljati svoje poslanstvo. Kako veš, da tvoja duša sploh ve, kaj je dobro zate. V življenju ti gre dobro, morda si si celo ustvaril družino, podjetje, zgradil hišo in na videz ti ne manjka nič. In potem se od nekje vzame nekakšna tvoja duša, ki ti v trenutku vse tvoje življenje postavi na glavo in te prepriča, da je vse to le plod tvojega razmišljanja do sedaj, zadostitev nekim družbenim normam, da ti si veliko več in svetu lahko daš mnogo več od tega, kar mu daješ. Kaj pa zdaj? Od kje ta klic, to močno sporočilo, ki te prebuja sredi noči in krade tvoj mir, ki si ga tako mukoma gradil celo življenje. Do danes.... Če konstantno zavračamo klice naše duše ter si zatiskamo vse čute pred vedno glasnejšim trkanjem na naše srce, vse naše bitje naenkrat postane mnogo pretesen dom naše duše, pojavi se tesnoba, razbijanje srca in občutimo dotlej neznani nemir, čeprav je na zunaj na videz še vedno vse tako, kot bi »moralo« biti. Ampak po kakšnih kriterijih? Naenkrat ne občutimo več zadovoljstva v tem, kar delamo in kjer živimo, morda gre celo tako daleč, da se naše fizično telo upre in se pojavi kaka kruta bolezen, nesreča, nekaj, kar nam življenje popolnoma postavi na glavo. A ni nam treba čakati tako dolgo, veliko prijetneje je, če le prisluhnemo tistemu nežnemu glasku znotraj nas, ki nam tiho šepeta, kaj si želi, da storimo zanj. Slediti klicu duše pa sploh ni tako težko, kot se morda sliši. Verjemite mi, da duša ve, odločila se je že mnogo pred našim utelešenjem, kaj si želi izkusiti in seveda bo storila vse, da doseže svoje poslanstvo, ne glede na to, kako se naš um, prepoln navodil posvetnega življenja upira. Živimo življenje, kakršnega poznamo, kakršnega so nas naučili živeti naši starši, ljudje, s katerimi delimo svoj čas, prijatelji, vzgojitelji, sošolci, učitelji, sosedje, ljudje, ki jih občudujemo in si včasih želimo celo iti po njihovi poti. Želimo si marsičesa, nikakor pa izstopati iz družbenih okvirjev, ker nas še prehitro označijo za »čudne«. Želimo si ostati v varnem zavetju edinega načina življenja, kot ga poznamo. In ne obsojajmo se zaradi tega, ker kljub vsemu je za vse potreben »božanski čas«. Duša sicer ve, kaj bi rada dosegla, ve pa tudi, na kakšni stopnji zavedanja se nahajamo in nikakor nas ne bo »silila« v nekaj, za kar ve, da ne bomo zmogli, da nismo zreli. Tudi v šoli se gre postopoma na pot učenja. V prvem razredu spoznavamo črko za črko, ne beremo takoj leksikonov. Tako pa je tudi z našim duhovnim razvojem. Morda nam pot prekrižajo signali, ki nas začno na nekaj opozarjati. A kot sem omenila, od naše stopnje duhovnega zavedanja je odvisno, če jih bomo sploh opazili, kaj šele doumeli. Spomnim se svojih začetkov, ko mi je moj dragi prijatelj, pozneje učitelj, omenil nekatere knjige, iz katerih bi se lahko učila novih spoznanj (mimogrede: niti poiskala jih nisem v knjižnici, ker me ni zanimalo), omenjal mi je Doreen Virtue (takrat sem se spraševala, katera Doreen, kdo je to??!!), omenjal mi je angele (oprosti, si ti pri zdravi pameti, kakšni angeli, to so tiste skulpture v cerkvah...). Tako je, moja stopnja zavedanja je bila še daleč od tam, ko bi se bila pripravljena učiti. A duša je klicala. Pokušala je. Prvi met ji ni uspel. A ni odnehala. Poslala je še močnejše prijeme. Prijeme, ki so fizično zaboleli. Sicer ne močno, a dovolj, da so mi iz knjižnice komaj sproti zagotavljali vse knjige, ki sem jih želela prebrati. Internet je pregoreval, ko sem iskala informacije o vsem mogočem, kaj je duša, kaj je Ego, kako deluje naša zavest, stopnje zavesti, energija....in še bi lahko naštevala. In začela sem obiskovati tečaje. Seveda ne vsevprek. Začela sem poslušati svoj notranji glasek. »Tole bi bilo zate, tole pa raje spusti.« In ubogala sem. Večinoma. Včasih sta me privlačili tudi dve, morda celo tri tehnike zdravljenja hkrati. In dušica me je opozorila: ne delaj tega, osredotoči se na nekaj in potem dalje. In ko sem prišla do razpotja, ko nisem vedela ne kod ne kam, ko nisem znala drugače slišati, sem dobila nedvoumno sporočilo skozi sanje, skozi nenehno ponavljajoče se dogodke, dokler mi ni prekipelo in sem svoji dušici zabrusila: jaaaa nooo, saj boooom. Ko danes pogledam svojo pot, se nasmehnem in se včasih vprašam, če sem sama sploh kaj naredila, v popolnoma vsem sem bila namreč vodena. Kot smo vsi. A velikokrat vse to vodstvo ignoriramo, trmasto vztrajamo pri svojem in se držimo kot pijanec plota svojih prepričanj. Slediti svoji duši ni vedno lahko. Ni dovolj, da »ubogamo« in hodimo po poti, ki nam jo je začrtala. Vmes nam pripravlja številna presenečenja in preizkušnje. Kot bi nas želela preverjati, če smo prepričani, da ji želimo slediti. Kakšen paradoks, kot bi se norčevala iz nas. Najprej nas nekam »porine«, potem pa še preizkuša, kako smo trdni. Zato obupavanje na tej poti ni nobena redkost. Vsak se je že kdaj vprašal: »kaj je meni tega treba? Kako mirno sem živel-a, preden sem se začel-a spoznavati na duhovni poti.« Ampak večinoma so to samo misli, ki spolzijo skozi naše bitje in se razblinijo ob naslednji sapici. Ker smo vendarle hvaležni za vsa spoznanja, do katerih smo prišli, za vsa znanja, ki nam omogočajo prebroditi marsikatero situacijo, razumeti trenutke in dogodke našega življenja, zaradi katerih bi morda neštetokrat obupali in se predali malodušju. Takrat pa nas duša ljubeče objame, nam zašepeta: »ne skrbi, vse bo v redu«. Zaupajte svoji duši in svojemu notranjemu vodstvu, kajti vse, kar vam pripravlja, vse, skozi kar vas vodi, ima en sam namen, postaviti vas tja, kjer vaša sreča in izpopolnjenost ne bo samo nekaj navideznega in začasnega, temveč boste svoje življenje občutili kot resnično bogato, začutili boste, koliko vsega še lahko dajete svetu in več kot dajete, več prejemate. Bolj kot ljubite, bolj ste ljubljeni. Tako preprosto je to. Ne želja po biti ljubljen, temveč želja ljubiti je tista, ki vas ovije v najčistejšo in najlepšo ljubezen, ki si jo zaslužite. Romana Kos Vir: www.mychi.si Komentarji (0) www.pozitivke.net