Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050513232056630




Mistične živali

nedelja, 26. marec 2017 @ 05:02 CEST

Uporabnik: Pozitivke

SFINGA
Sfinga je že od Starega veka izrazna oblika za nepojasnjene stvari. Najdemo jo v mnogih starih visokih kulturah. Oznaka, pod katero danes poznamo bitje pol človek, pol lev, imenovanega sfinga, izvira iz stare Grčije. Grabežljive in daveče demone smrti so tod imenovali »sphinges«.

To nam kaže, da so Grki mistično bitje sicer prevzeli od Egipčanov, dodali pa so mu drugače niansirano čeprav ravno tako enigmatsko osmišljenje. V samem razvojnem ciklusu, ki ga je doživljalo človeštvo v različnih časovnih obdobjih, so tudi sfingo predstavljali na različne načine. To je videti pri obeh najbolj znanih predstavitvah sfinge: sfinga pri Gizi in sfinga v Tebah.

Egipčanska sfinga.
Sfinga pri Gizi, v neposredni bližini Velike, t. i. Keopsove piramide, ima mogočno levje telo, ki ga je v dolgih stoletjih vedno znova zasul puščavski pesek; nanj je nameščena človeška glava, katere obličje veličastno srepo strmi preko nižin mesta Kaira proti vzhodnemu obzorju, tja, kjer začenja sonce svojo vsakodnevno pot po nebu. Nedoumljiva je vzvišenost tega pogleda z daljnim ciljem v očeh, dvignjena nad vsakodnevno dogajanje. Sfinga je moški in predstavlja sončno božanstvo. Glava je z živalskim telesom trdno povezana s skalami, iz katerih je sfinga izklesana; stalno jo ogroža nevarnost pogrezanja v morje peska. Tako ponazarja kraljevsko-svečeniško nalogo faraona, katerega izraz obraza je prevzela; kot utelešenje sončnega boga Ra-ja biti svojemu ljudstvo prinašalec Luči, usmerjati intuitivno občutenje ljudi na božansko-človeški izvor. V tem obdobju je morala človeka prebuditi svetleča podoba, česar pa še ni mogel zavestno podoživljati; spomin na prvotno stanje v božanskem redu, na božansko harmonijo in zakonitosti, na neosebno služenje načrtu, ki ga je navdihnil Bog.

Tebanska sfinga.
Sfinga v grški pripovedki pa je bitje iz podzemlja. V svoji zapeljivi ženskosti je postavljena na raven duše, iz česar se mora v človeku astrološkega obdobja ovna razviti zavest, da lahko spričo napredujočega padlega stanja in navezanosti na zemljo doseže samospoznanje. Le nekaj ljudi je, ki mukoma naredijo ta razvojni korak . Tak tragičen junak je tudi Ojdip, ki nastopi ob srečanju s sfingo fazo preizkušenj Ob soočenju z njo še ni doumel bistvenega, namreč tega, da so bila sfingina vprašanja namenjena temu, da bi spoznal lastno problematiko, problematiko božanskega sina, ki je zašel v času in prostoru; s tem bi našel tudi možnost vrnitve poti v božanski red. Pomanjkljiva zavest o bistvenih stvareh našega zemeljskega obstoja mora pripeljati do tragedije, do trpljenja in bolečine, da bi tako ustvarili zavest, spoznanje in vpogled. Tudi sfinga se oropana zaradi površnega razumevanja uganke in nevredna svoje skrivnosti vrže v prepad duševne globine in porine še ne popolnoma razrešeno problematiko v podzavest.

Ojdipa sta njegova starša, kraljevski par Laios in Jokasta, kot otroka izpostavila, ker je delfsko preročišče napovedalo, da bo nekoč ubil očeta in oženil mater. Ne da bi vedel za svoje poreklo, je Ojdip rastel v tujini, na kraljevem dvoru v Korintu. Kot odrasel je izvedel za prerokbo. V dobri veri, da sta njegova starša kraljevski par Korinta, se ni vrnil na dvor, prepričan, da bo tako ušel usodi. Ravno to pa je sprožilo dogodke, ki so ga pripeljali do tega, da je ubil očeta in zagrešil incest; medtem je prišlo tudi do srečanja s sfingo. Ta je pustila popotnikom vstopiti v Tebe šele tedaj, ko so rešili uganko, če je niso, jih je požrla. Tako je tudi Ojdipu postavila uganko: »Kdo hodi zjutraj po štirih, opoldan po dveh in zvečer po treh in je najbolj slaboten, ko hodi po največjem številu nog?« Ojdipov pravilen odgovor na vprašanje je glasil: To je človek, ki se kot otrok plazi po štirih, kot odrasel hodi po dveh in se kot starec naslanja na palico. Na to se je sfinga vrgla v prepad. Mesto s sedmimi vrati, Tebe, je bilo svobodno, Ojdip je postal kralj, vendar je njegov polet zaustavila tragedija: ne da bi vedel se je poročil z lastno materjo in prinesel s tem mestu nesrečo. Po navodilu slepega vidca Teiresia si je, ko je končno spoznal resnico, iztaknil oči.

Vsak duhovni iskalec resnice se lahko prepozna v Ojdipu. Ker Ojdip ne ve za svoje pokolenje in je torej slep za pravo pot, ubije s kraljem Laiosom duhovni impulz v sebi, ki se poskuša vedno znova oglasiti kot klic, ki izhaja iz področja ali ravni Očeta; poveže se z materjo Jokasto, torej z zemeljskim, ki ga je ustvarilo, a v sebi nosi smrt. Tako Ojdipu še ne more biti razodeto, da ležita pravi izvir in pravi cilj človeka onstran zemeljske omejitve, kamor kaže pogled sfinge pri Gizi. Ker pa tega ni spoznal, ga usodni zapleti pripeljejo v smrt, nesreča pa zadene tudi druge, ki so z njim povezani.

Človek je torej poklican, da razkrije uganko svojega bistva. V podobi tebanske sfinge ga izziva ter prisili k rešitvi svojega temeljnega problema: karmično obremenjena, stvaritev mora prek globokega procesa in s pomočjo izkušenj sam priti do spoznanja. Z izoblikovanjem razumskega mišljenja in individualnosti je dobil človek nalogo in možnost, da zaradi trpljenja ponovno spozna božansko moč in se ji končno odpre, saj le ta zares pomaga. Tema grških tragedij je začetek procesa samospoznanja duše med božansko opredeljenostjo in navezanostjo na zemljo. Človek je v svojem življenju prisiljen v delovanje. To je še stopnja trpljenja, kajti preden ne doseže meja svojih zemeljskih zmožnosti in jih v vseh jasnostih ne doživi, ne prepozna izhoda iz ujetosti svojega delovanja.

In zato si Ojdip, ko končno spregleda in razume prave povezave, iztakne oči, s katerimi je vedno videl le varljivo sliko, slepilo zunanjih stvari. Sad trpljenja človeka iz obdobja ovna je krščansko oznanilo odrešenja v prispodobi jagnjeta. Sprejme ga lahko le človek, ki je dozorel v izkušnjah, človek iz obdobja rib. Ko podredi svojo voljo: »Gospod, kaj hočeš, da storim?« Ko mu končno postane jasno, da s svojo suverenostjo, ne doseže ničesar bistvenega, bo prejel popolnoma nove moči. V sfingini uganki jih ponazarja palica kot tretja noga. Po psalmistu palica pomeni tolažbo, z njeno pomočjo priteče iz skale živa voda, je tudi pastirska palica za vse, ki iščejo. Obstaja pa tudi pomembna vzporednica med uganko grške sfinge in egipčansko sfingo. Tudi egipčanski sončni Bog, ki ga ponazarja sfinga pri Gizi, je bil v egipčanskih koledarjih zjutraj predstavljen kot otrok, opoldan kot krepak mož, zvečer pa kot upognjen starec. Po egipčanskem mitu se je ponoči pomladil in se zjutraj vrnil kot Bog Chepri v podobi skarabeja, simbola novega življenja. Torej je najbolj slaboten, ko ima največ nog. Zmožnost spreminjanja je znak njegove nesmrtnosti.

Človek je po svojem duhovnem bistvu nesmrten in se mora svoje zabubljenosti v materijo znebiti kot metulj ličinke, to je sporočilo, ki povezuje grški mit s sfingo. Simbolični pomen sfinge so tisočletja različno razlagali, pač glede na človekovo pot skozi materijo. Osnovna notranja povezava izražena v prispodobi sfinge, pa je ostala ves čas nespremenjena. Danes razumemo sporočilo kot pomembno zahtevo.Kaj pričakujemo od današnjega duhovnega iskalca v puščavi življenja? Priti mora do točke, ko se vidi kot ličinka, ki ni sama sebi namen, ampak mora preko procesa spreminjanja nastati višje bistvo, božanski sin. Nato mora vztrajati na poti svojega popotništva, enak sfingi, ki naj bi s pogledom, usmerjenim k vstajajočemu duhovnemu soncu, s hrepenečim srcem očiščenim drugih želja, vase pritegne spremenjene moči Luči. Z načinom življenja, ko služi človeštvu s pomočjo božanske sile, ki ga vodi in jača. Tako postane na koncu sfinga duhovni učenec. Da bi to prastaro nalogo človeštva lahko vsi pripeljali do dobrega konca, kajti čas je dozorel.

Na stari tablici med levjimi tacami sfinge je ohranjen opis dogodka o princu Thotmesu kasnejšemu faraonu Thutmosisu IV. Običajno je ta kraljevi sin lovil v puščavi..Nekoč pa se je okoli poldneva ulegel v sfingino senco in zaspal. V sanjah mu je sončni Bog preko sfinge sporočil naslednje: »Poglej me, moj sin Thotmes! Sem tvoj oče. Moje obličje in moje srce se obračata k tebi, kajti pripadaš mi. Poglej moje stanje! Spremenil me je puščavski pesek. Pesek iz puščave mi vedno znova grozi, da me bo zasul. Čakam na to, da izpolniš željo mojega srca in me odrešiš peska. Vem, da si moj sin, moj varuh.« Thotmes je storil, kot mu je bilo v sanjah rečeno in tako postal velik vladar Egipta.

Miran Zupančič

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20050513232056630







Domov
Powered By GeekLog