Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050616090025369

Iz dvojnosti v enost ali kako sem dihala duhovnost nedelja, 9. julij 2017 @ 05:02 CEST Uporabnik: olja Jutro je megličasto, morda celo rahlo oblačno. Sem eno samo pričakovanje. Pripravim najnujnejšo prtljago in zajtrkujem na postelji. Malce zgodaj je še, ampak v resnici me to ne moti. Razočarana sem nad sirom, ker je nesramno slan za to zgodnje jutro, zato pa toliko bolj uživam v jogurtu. Vse je za nekaj dobro, če le hočemo tako gledati na življenje. Spet se mi posveti, kako globoko so v meni vzorci, po katerih živim. Sama pričakovanja in določila, kako mora biti. Vselej, ko pričakujem, sem lahko razočarana. To sem že ničkolikokrat izkusila, pa se še vedno vozim po tej tirnici. Pravzaprav mi ni jasno, kako naj bom brez pričakovanj? Tukaj, daleč stran od domačega okolja, mi bo morda uspelo. Trenutno delujem tako, kot da ni nič nemogočega in da se vse da narediti. Spet nov vzorec, vendar se tega povsem dobro zavedam, zato je to drugače. Res mi to tukaj, v novem okolju, kjer me nihče ne pozna, to uspeva. Zanima pa me, kako bo to delovalo, ko bom spet doma. No, ampak to sedaj ni prav nič pomembno. Bo kakor bo. Samo nobenih pričakovanj, prosim. Misli so me odnesle in ugotovila sem, da sem pozna. Po ozkih stopnicah hitim z vso prtljago do recepcije. Za dva dni, ko me ne bo, jo bom shranila v garderobi. Opazim avtobus, ki stoji pred vhodnimi vrati in pomislim, da je verjetno to moj avtobus in da bi se bilo dobro javiti šoferju, predem grem urejat varovanje prtljage. Pa tega ne naredim, pač pa najprej plačam hrambo, potem prtljago že rahlo nervozna odvlečem do garderobe in se spopadem s ključavnico. Ko sem spet pred vhodom, avtobusa ni več tam. Popade me strah. Kje je moj avtobus, ki naj bi me popeljal do tako željenega cilja! Do skrivnostne kamnite gmote Ayers Rock. Sledil je občutek zmedenosti, takoj nato pa so zabrbotali pomirjujoči mehurčki moje nove naravnanosti, da bo že vse v redu. Mora biti in pika. Receptorka je šla takoj v akcijo in preko agencije izsledila šoferja, ki je šel pobirat turiste še na druge lokacije. Vrnil se je pome. Vkrcala sem se, pomirjena v pravkar dokazanem, da mi je vesolje naklonjeno in me podpira na moji poti. Malo potnikov je, vsi se mi zdijo prijazni, posebno pa še šofer, ki sem ga v trenutku začutila kot ljubeznivega, odprtega človeka, ki mu je skrb za dobro počutje potnikov edino poslanstvo. Čutim, da sem v življenskem toku. Kako veličastno in obenem pomirjujoče. Na poti se najprej ustavimo tam, kjer se neskončno in zato izrazito nestvarno prostranstvo zgosti v kameljo farmo. Zelo konkretno. Farma je tu že iz daljnega leta 1872, z novejšo okrepčevalnico, ki ponuja tudi posebnosti iz divjine: sendviče iz kengurujevega mesa. Že nekaj časa mi ni do mesa in pustim si, da tako čutim. Nič ni narobe z mesom, vendar ga sedaj ne jem. Nočem, da bi se imela za vegetarijanko niti nočem nobene druge etikete. Rada bi presegla ta način razmišlanja o nujni polarizaciji na dobro in slabo. Ko se vtisi nakopičijo, jih je težko izluščiti iz gmote do take mere, da lahko pišeš o njih. Ker pa sem se o marsičem že sproti pogovarjala in si tako urejala vtise, mi sedaj misli kar lepo tečejo. Brez sistematičnega mišljenja in predalčkanja največkrat ne gre. Posebno takrat ne, ko hočem svoja doživetja podeliti še z drugimi. Ob tem se sama veliko naučim, predvsem pa ozavestim in dkrivam samo sebe. Zrcalce, zrcalce, povej... Peggy, s katero sem se spoznala na avtobusu, me je odlično dopolnjevala v razgovoru o skrivnostni rdeči gori. Kako krasno se lahko ujameš z nekom, ki ga prvič srečaš. Ne, to so vezi iz prejšnjih življen, dotiki duše. V to ne dvomim. Prav tako, kot ne dvomim v to, da moram iti tja, na skalo. Ta odločitev je bila dokončna in intuitivna, zdelo se mi je, kot da se mi bodo med vzponom resnično odprla obzorja v še neznane razsežnosti. Skalna gmota, ki je desettisočletja predstavljala sveto mesto obredja za Anange, lokalne Aboridžine, je nekaj posebnega. Taka energija se me mora dotakniti. Ali bom lahko zaznala kaj, kar mi bo pomagalo pri duhovnem razvoju, bom začutila duh skale, duh večnosti, večnost kot sedanji trenutek, brezčasnost? Zvečer sva s Peggy strmeli v nebo in iskali ozvezdje Južnega križa. Vsem obetom navkljub, da bo sredi puščave možno videti bleščeče nebo, polno zvezd, sva videli bore malo. Nebo se je bleščalo v srebrni mesečini, ki je zasenčila sij zvezd. Kaj takega! Polna luna na dan mojega soočanja z goro. Nič ni slučajno, to vem iz izkušenj. Videti je, da sem se odprla življenskemu toku in postala magnet za energije. Kot tudi vem, da se takrat, ko me je strah, omejim od življenjskega toka in ostanem zaprta v lastnem majhnem sistemu samozadostnosti. Tudi tega se že kdaj pa kdaj zavedam, le da z zamikom, takrat, ko mi postaja prostor že pretesen. Peggy je prišla v Avstralijo s prepričanjem, da je bila v prejšnjem življenju Aboridžin. Pričakovala je, da bo ob soočenju s svetim mestom dobila sporočilo, jasen znak, zaradi katerega bi za vedno ostala v Avstraliji. Hodili sva po peščeni poti med redkimi grmiči in molčeče vdihavali polnost noči. Slišali so se škržati, vse je dišalo po suhi travi. Še se spomnim globoke predanosti trenutku. Postal je del mene, neizbrisna izkušnja. Razblinila sem se, bila sem vse in nič obenem. Nepozabno doživetje. Bujenje je bilo ob štirih zjutraj, v dormitoriju pa več budilk kot ljudi in temu primeren hrup. Kako pomemben je motiv, da nekaj narediš brez pomisleka in z lahkoto, je bilo očitno tukaj. Vstali smo kot roboti in bili takoj nared. Luna je še svetila, noč je bila nekoliko hladnejša kot večer, a prijetna. Želeli smo dočakati sončni vzhod na sveti gori. Sliši se romantično, za mene pa predvsem skrivnostno in napeto. Do skale smo prispeli prvi, saj je bila strategija našega šoferja odlična. Naval turistov, ki niso bili tako urni, je bil čez uro in pol presenetljiv. Prava invazija sredi rdeče puščave. Kam vse pridemo ljudje v iskanju tistega, kar na koncu odrijemo kar v sebi. Pa vendar, okoliščine so pomemben del našega bivanja, pridobivanja izkušenj, zorenja. Torej se je treba tudi premikati in spreminjati okolje. Gora, obsijana s svetlobo jutranje zarje, se je rdeče svetila na temno modrem nebu. Veličastna in dostojanstvena. Opozorili so nas, da je potrebno pri vzponu uporabljati zdrav razum, drugače je stvar lahko kaj hitro nevarna. Že več kot 200 ljudi ni preživelo vzpona. Leten obisk je 250.000, torej delež ni velik, pa vendar... Tudi tako lahko gledaš na ta goli podatek. Vzpon sem pričela počasi, saj sem bila neprespana in me je zeblo. Morda tudi od vznemirjenja, ki je menda samo dobro prezračen strah. Osredotočila sem se na dihanje, se prepustila zraku in gibanje mi je takoj postalo užitek. Spet sem bila v stanju, ko telesa sploh nisem čutila. Samo dihanje, zavedanje prijetno hrapave skale in bela črta, ki označuje pot. Povezava prej in sedaj, ki so jo za nas naredili Aborigini, ko so nam dovolili vzpon na goro. Začutila sem goro, njen duh in jo brez obotavljanja prosila za dovoljenje, da hodim po njej. Veter je postajal močnejši. Nisem se mu upirala, pustila sem, da je šel skozme. Včasih sem se ustavila in obrnila tako, da je bil upor čim manjši. Veter sem dojemala kot upor duhov na vse te številne in vsakodnevne vzpone, na vdor v zasebnost. Proti vrhu se je strmina omehčala, z grebena se je že videlo daleč naokoli. Predvsem pa je bil čudovit pogled na kotanjice, napolnjene z deževnico, ki so se v jutranjem soncu bleščale kot krpe snega, kot biseri na ogrlici. Nasproti soncu pa luna, še precej visoko na nebu. Prisotnost simbolov dneva in noči, pojavljanja in izginevanja, vdiha in izdiha. Za hip sem se ustavila in vdihnila vso to lepoto. Vendar me je nekaj gnalo naprej, neustavljivo in neobvladljivo. Razumu je bilo vseeno, ali naredim še tistih nekaj korakov do označenega vrha ali ne, intuicija pa me je gnala naprej. Veter me je hladil do kurje polti, oči sem imela nadražene. Pomislila sem na čiščenje energetskih kanalov, na prebijanje blokad. Očitno se nekaj dogaja. Na vrh sem prišla prva od naše skupine, sploh ne vem, kje so ostali drugi, ki so bili prej pred mano. Zleknila sem se na skalo, v zatišno razpoko in samo dihala. Čez čas sem se dvignila in presenetila me je pokrajina pod mano, ki sem jo videla presenetljivo zeleno in raznoliko. Saj to sploh ni puščava. Smešno, da lahko nekdo to tako vidi. Oči res vidijo malo v primerjavi s tistim, kar vidi srce. Ko sem sestopala, se je na goro zagnala velika skupina mladih Japoncev, večinoma parčkov. Dekleta so bila kot lutkice, večina v čipkastih oblačilih in belih rokavicah. Morda so bili na poročnem potovanju? Drug drugega so vlekli po prvi strmini. Pravi sodobni turisti, ki brezobzirno vstopajo, nezavedno in zato brez potrebnega spoštovanja do različnosti. Takih je tukaj polno. Pomislim na to, da je gora pravzaprav še kar prijazna, saj bi bilo lahko nesreč še mnogo več. Ko sem stala ob vznožju, sem ugotovila, da se mi tresejo kolena. Rdeča energija, s katero je skala prežeta, je vibrirala v mojem telesu in se prebijala skozi energetske kanale. Nekaj zavor se je gotovo sprostilo. Le kako bom to dojemala v vsakdanu? To bom še ugotovila, kajti vem, da je vsako novo spoznanje, novo kvaliteto, potrebno osvojiti, jo učvrstiti v svojem življenju. Za kaj takega pa je potreben čas. Čas in zrcala. Vsaj za nekaj časa bom zadovoljna s starim okoljem, v katerem bom najlažje preverila, kako sem se spremenila, kaj je v meni novega. Domov se vračam srečna in prežeta z neko novo budnostjo. Da bi le ostala budna. Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog